Hodim po tlakovani ulici in za seboj vlečem rdeč potovalni kovček. “Bomp bomp bomp,” me spremlja zvok mičkenih koles, ki neutrudno skačejo po tlakovcih. V eni roki močno držim držalo od kovčka, v drugi pa vročo kavo, ki sem jo ravnokar naročila v eni izmed ozkih hišk, ki so pravljično nasute po celem mestu, nekatere komaj kaj širše od vhodnih vrat. “Oh, Amsterdam,” šepnem, osupla nad tem, da se še vedno kar ne morem naužiti vse te čarobnosti okoli sebe in skozi misli mi šibnejo najlepši trenutki, ki sem jih v preteklih dneh preživela tu.

Najraje bi pozabila na to, da moram čez tri ure ujeti letalski let domov in bi se raje brezskrbno sprehajala po Bloemenmarkt – tržnici, polni rož, kjer se vsak kotiček šibi pod sadikami tulipanov, hortenzij, bonsajev, vseh možnih zelišč in drugih rastlin, ki jih lahko, po navadi lično zapakirane, odneseš domov in gojiš na domačem vrtu ali okenski polici, kjer se šopki tulipanov vijejo do koder ti seže pogled – pravih, lesenih, plastičnih, v obliki magnetkov, obeskov za ključe in drugega; rozastih, rdečih, modrih, majhnih in velikih. Ob tržnici leno teče reka v enem izmed tisočerih kanalov, ki so tako značilni za to mesto, nasproti tržnice pa se ena k drugi stiskajo razne trgovinice – od prodajalne sirov, ki se lično zloženi na police šopirijo v svoji rumeni barvi in popolni okrogli obliki, do coffeeshopov, kjer ti ponudijo vse možne substance za polet v vesolje.

Svojo “to go” kavico na poti, s katero sem si v naglici opekla jezik, bi zamenjala za sproščen kapučino v kavarni v enajstem nadstropju s pogledom na igrive strehe Amsterdama in s prstom iskala strehe stavb, ki sem jih pred tem obiskala. Ali pa bi si privoščila metin čaj v moderno opremljeni restavraciji s pogledom na kolesarje, ki spretno vijugajo po ulici, nemalokrat držeč se za krmilo samo z eno roko. Ali pa bi se stiskala s svojim dragim v enem izmed štiristo let starem pubu, se čudila postrežbi piva in grizljala prigrizke. Vsrkavala bi vase ta gezellig občutek, kot mu pravijo in s katerim je Amsterdam prepojen – to udobno, prijetno vzdušje zadovoljstva ter sprejetja in občutka, da se je ustavil čas. Ko se ti nikamor ne mudi, ko uživaš ob dobrem pivu ali hrani, z odmišljenimi težavami, ob občutju prijetne sedanjosti – stanja tukaj in zdaj.

Že davno sem pozabila na buren, stresen, razdražen ritem drugih mest, npr. Londona ali New Yorka, kjer si deležen glasnega zavzdiha, prezirljivega pogleda ali pa vsaj zavijanja z očmi, če takoj ne odskočiš vstran in ne spustiš mimo nekoga, ki se mu noro mudi. In tam se vsem noro mudi. Niti pomislim ne na pariške znamenitosti, kjer moraš biti vsak trenutek na višku pozornosti, ker te v nasprotnem primeru lahko hitro nekdo ogoljufa, oropa, nadleguje, uniči dan. Tega tukaj ni. Brezskrbno se – počasneje skorajda ne bi šlo –  sprehajam po vijugastih ulicah, občudujem tisočero kanalov in romantičnih mostičkov, nosnice mi polni vonj po vafljih in tu pa tam tudi po marihuani, mislim na včerajšnje pivo, ki je dišalo po rožicah in v trenutku postalo moje najljubše in si srečno, sama pri sebi, brundam pesem.
“There’s a nine million bicycles in…”,
mrmram v ritmu svojega lenega koraka,
“…Amsterdam.”

Nasmehnem se in si obljubim, da bom kmalu nazaj.