Isti dan, ko sva se vzpenjala na goro Lagazuoi, sva si za popoldne splanirala še pohod do jezera Lago di Sorapis. Svoj pohod sva začela na prelazu Tre Croci, kjer sva pustila avto. Ko sva krenila na pohod, sva bila že nekoliko pozna. Na poti sva srečala trume ljudi, ki so nama prihajali naproti. Midva, norca, pa sva se še edina podajala v nasprotno smer. Uro in pol sva hodila s kar konkretnim tempom, od tega je bil zadnji del poti tako zoprn (zelo ozka pot, na eni strani jeklena vrv, na drugi pa prepad, v kombinaciji z vetrom, ki se je jačal), da sva se skoraj obrnila. Nato je začelo grmeti. “Oh ne,” sem pomislila. Na sebi sem začutila tri debele dežne kaplje. Zdaj sva se zares obrnila: “Ni vredno,” sva si rekla. Nekaj korakov kasneje sva ugotovila, da so se naju temni oblaki povsem izognili in nadaljevala sva svojo pot. “Samo še malo,” sva si prigovarjala, čeprav se ta “še malo” ni in ni želel končati. Utrujena, malo znervirana in v napeti borbi s časom sva končno prispela na cilj in zdaj se je čas ustavil. Vse, kar sem lahko rekla, je bil glasen “uau”. Zagledala sem najlepše jezero, kar so ga uzrle moje oči. Vse je bilo poplačano. 

Ker so se trume ljudi že vrnile domov, sva bila na jezeru skoraj sama. Bilo je pravljično. Skoraj nerealno. Na hitro sva naredila nekaj fotografij, še enkrat pogledala okoli sebe in si poskusila za čim dlje v spomin vtisniti to čarobno jezero. Ker se je sonce počasi poslavljalo in nisva hotela ostati brez njegove svetlobe, hkrati pa so temni oblaki še vedno grozeče pogledovali k nama z druge strani neba, sva po nekaj (prekratkih) minutah popolne blaženosti po isti poti krenila nazaj do avta. Čeprav sva se na pohod odpravila z zavedanjem, da bova za jezero imela kvečjemu nekaj minut, se je bilo težko posloviti. Nazaj grede sva uživala v razgledih na gore in se navihano smejala, ko sva prečkala slapove. Ko sva prispela nazaj do avta, je bilo parkirišče, ki je bilo prej polno do zadnjega mesta, sedaj popolnoma prazno. Vzela sva si nekaj minut, da so si noge vsaj malo odpočile, nato pa se vrnila do hotela, kjer sva ugotovila, da so najini podplati že dobro ožuljeni. Čeprav sva preostanek dneva preživela v natikačih, je bilo tistih nekaj minut vrednih vsakega žulja, živca in napora. Lago di Sorapis, lepo te je bilo spoznati.

Prenočišče: Hotel Villa Argentina (booking/agoda)

***

Namig: 

• Če opravljate rezervacijo preko Booking.com, uporabite to povezavo
• Če opravljate rezervacijo preko Airbnb in je to vaša prva rezervacija, s to povezavo prejmete 30 EUR popusta

Booking.com