Čuden

Prepričati te bodo želeli, da si čuden,
ko boš v zrezku na krožniku videl
ubogo žival, ki ji je bilo vzeto vse,
namesto, da bi tako kot oni v njem
videl le sebe, sebe sebe.

Da bi bil normalen kot oni,
bi te moralo zanimati le to,
kako je TEBI okusno njeno telo,
kako TEBI tekne njena bolečina,
kako TEBI pripada vse, kar ji lahko vzameš.

Še bolj boš čuden kot Kitajci, ki jedo pse.
Moral bi biti normalen in jesti vsaj prašiče
in se ne smel vprašati, kakšna je sploh razlika med njimi.
Le nikar ne omeni, da se oboji bojijo, trpijo,
veselijo sonca in hrepenijo po svobodi.

Da sta pes in prašič posameznika in ne stvar,
s katero se po mili volji okoristimo.
Da sta samosvoji bitji,
ki bi morali imeti pravico
do svojega življenja,
svojega telesa,
svoje svobode.

Ti, brez razkosanega bitja
na svojem krožniku,
boš kriv za njihovo nelagodje.
Kajti vedno je lažje okriviti druge
kakor pod vprašaj postaviti lastne vrednote.

Prepričati te bodo želeli,
da je jesti živali normalno.
Ker smo takorekoč levi / Potrebujemo meso za preživetje / Živali ne čutijo / Ni razlike med živaljo in rastlino / Takšna je tradicija. Ker, ker, ker …
Človek najde tisoč izgovorov,
ko je pod vprašanjem njegovo udobje.

Bognedaj, da komu posveti lučka,
da dela nekaj narobe.
Da je morda utopično pričakovati,
da bomo dobri do sočloveka,
če smo pošasti do živali.

In potem se čudijo nenasitnosti
in nasilju in prelivanju krvi v svetu,
ko tako zlahka pozabljajo
na lastno požrešnost in ignoranco.
Človek z zrezkom na krožniku
zaman upa na mir v svetu.

V svetu, kjer je normalno in zaželjeno
da si dvoličnež, ki vase vrže
še en kos ubite živali
in nato (brez da bi se mu prižgala vsaj kakšna majhna majcena lučka)
pocrklja svojega psa,

bodi čuden, čuden, najčudnejši,
moje drago milo bitje.
In bodi ponosen na to.
Z dvignjeno glavo jim povej,
zakaj si raje čuden
kot krut.