Kako si se spremenila.

Nikoli ne bom pozabila oglasa za posvojitev: Galga Serrat išče dom. Zvita v klobčič, s kocinasto dlako, dolgim, žalostnim, koščenim nosom s prestrašenim pogledom, s telesom, polnim brazgotin in polomljenim repom, si dajala vtis, da sploh nisi pes, ampak nekakšna velika čudna bela miš, da ne rečem ravno podgana.  Nekaj na tebi, morda je bil to tvoj pogled, morda opis, ki te je spremljal, je v meni nekaj premaknilo. Zaljubila sem se vate še preden so te mi na posvojitvenem obisku ponudili v posvojitev. Nujno si iskala dom. Za dolg trenutek sem oklevala. Posvajanje 9 let starega psa se ni zdela ravno pametna odločitev. Ne toliko zaradi kakšnih zdravstvenih težav, katerim so starčki morda bolj podvrženi, pač pa zaradi misli, da bi se lahko najina zgodba kaj kmalu končala, pa ravno dobro bi se navezali ena na drugo. Še posebno ob misli na to, da je bil moj obstoječi pes Koko, moja kepa dlake, ki sem jo naskrivaj domov pripeljala še kot študentka, ker sem nujno potrebovala bližino psa po izgubi družinskega labradorca, takrat tudi star devet let. Misel na to, da v kratkem času izgubim dva psa, je bila strašna.

Pa sem pogoltnila cmok v grlu in skrb pregnala na nekam kasneje in postala si najin nov družinski član. Manično si se stiskala k svoji začasni posvojiteljici, ko so te pripeljali v najin dom, meni pa si komajda namenila kak pogled. Pa še to bolj pogled, s katerim si preverjala, ali morebitna nevarnost ohranja svojo razdaljo. Vedela sem, da bojo prvi dnevi težki. Dolgo za tem, ko so te pustili pri naju, si strmela v vrata, gledala skozi okno, čakala, da pridejo nazaj po tebe. Srce se mi je paralo, ko sem te gledala. Jasno mi je bilo, da misliš, da so te zopet zapustili, tako kot so te zapuščali vso tvoje življenje. Spet kot kup smeti, ničvreden predmet. Nisem ti znala povedati, da je tokrat drugače – tu je tvoj nov dom, kjer boš varna, sita, kjer boš vsak dan odkrivala nove vonjave, se kot vrtavka vrtela na najinem tepihu in metala plišasto kačo v zrak, kradla priboljške, spala na najini postelji in pozabila na vse slabo, kar je zaznamovalo tvojo preteklost.

Kako si se spremenila.

Danes si dama s svilnato dlako. Tvoje brazgotine so ostale in zlomljen rep bo vedno del tebe, a danes jih ne nosiš več tako prestrašeno. Pogumno nahruliš vsakega psa, ki bi lahko bil nevarnost tebi, meni ali Kokotu. Na sprehodih te komaj dohajam, toliko imaš za povohati. Svoje prednje tačke mečeš v zrak kot lipicanec in rep ti skače gor in dol, ko pogumno in veselo odkrivaš nove vonjave. Srečna sem, ko te vidim srečno. Srečna sem, ko te vidim, kako spokojno pančaš in se z rito tišiš k meni. Srečna sem, ko svoj nos zarijem v tvojo dlako. Srečna sem, ko me pozdraviš, ko pridem domov, ko nasloniš svoj nosek name in zahtevaš čohanje, srečna sem, ko se zjutraj zbudim in zagledam tvoje velike mandljeve oke, v katerih ni trohice strahu. A kljub temu ostaja ta strašna misel, da si z vsakim letom starejša in navadno vsi psi, sploh pa hrti, umirajo tako nenadno. Obljubi mi, da boš z menoj kar se da dolgo in ko bo prišel tvoj dan, bom hvaležna za vsak najin trenutek. Za vse, kar sem ti lahko dala in za vse, kar si ti dala meni.

Kako si me spremenila.

S teboj so prišle neke nove razsežnosti ljubezni. Tvoja milina, nežnost, spokojnost niso nič kaj pasje. Si kot neka mini verzija nekega nadrealističnega bitja. Razumeva se že s pogledom. Vem, kdaj mi želiš povedati, da potrebuješ mojo bližino, ali da si lačna, da moraš na sprehod, da si želiš igrati z menoj ali da želiš, da te čoham po vratu. Napovem lahko, kdaj boš zehnila, kateri prostor za počitek boš izbrala, trenutek, ko boš začela razgrajati od veselja. Če kje obstaja duša, sta najini spleteni v eno.

Kako si me spremenila.

S teboj sem spoznala tudi nekatere ljudi, ki se ukvarjajo s hrtjo problematiko in ki rešujejo nikogaršnje hrte in jim prek društva iščejo nove domove. Z njihovo pomočjo in čisto nepričakovano sem dobila priložnost na stežaj odpreti svoje oči in videti čez dimno zaveso. Ugotovila sem, da se problematika izkoriščanja živali ne konča pri hrtih. Spoznala sem kruto in ogabno realnost mlečne in mesne industrije in postala veganka. Še kak mesec prej sem mislila, da so vegani neka čudna bitja, napol mazohistična, ki lahko jejo kvečjemu samo solato in se odrekajo največjim kulinaričnim užitkom zato, ker želijo pač biti posebni. Kako sem se motila. Danes vem, da je nekaj hudo narobe, da trdimo, da smo ljubitelji živali, ko stiskamo k sebi pse in mačke, nato pa sedemo za mizo in zarežemo v neko drugo žival, ki čuti isto kot naši ljubljenčki in mi sami, ki se boji, ki trpi, ki si želi samo živeti. Ko enkrat to razumeš, nikoli več ne izbereš nekaj minutnega okusa v ustih pred življenjem čutečega bitja. Ljubitelji živali ne prispevamo k njihovemu trpljenju, zlorabi in ubijanju.

Ja, tako si me spremenila. Danes na vse gledam skozi druge oči. Nekdo je lahko še tako lep, pameten in uspešen, a če se prehranjuje z živalskimi izdelki in s tem podpira zlorabo živali, zame to ni človek, ki v življenju dela dobro. Zato zame to ni človek, ki je lep, pameten in uspešen, ampak človek, ki bi moral dobro premisliti o svojiih vrednotah. Razkosani deli živali na mesnem oddelku v trgovini niso več sočni zrezki in perutničke in nabodala, ampak so to, kar dejansko so – razkosani deli živali, s katerimi ne želim imeti prav ničesar. Vesele kravice na reklamah, ki komaj čakajo, da človeku dajo svoje mleko, me užalostijo in prav tako veseli pujski na reklamah raznih mesarjev, ki komaj čakajo, da skočijo pod nož. Ah, človek, tvoja požrešnost in kvazi superiornost sta največja zločina, kar jih je.

Pogled nate me pomiri. Pozabim na vse krivice sveta, na vso ravnodušnost do njih, na prelito kri v imenu vere, tradicije, navajenosti in laži (da je nekaj zdravo in nujno potrebno za preživetje). Pogled nate je balzam za mojo dušo, tvoj vonj pa moj inhalator ljubezni in miru. Nekega dne se bom morala posloviti od tebe in vem, da se mi bo razparalo srce, ker se mi ob misli na to para že danes, ampak zaradi tebe, bitje moje, Šareta moja, moj teliček, ne bom nikoli več ista kot pred teboj.

In tako si me spremenila.