Tu pa tam mi mož po kakšnem potovanju reče, da bi sedaj lahko imela toliko in toliko denarja na bančnem računu, če ne bi šla potovati in bi namesto tega spravila denar nekam na varno. Danes mu bolj kot kdajkoli prej lahko pokažem kakšen velik privilegij je potovanje in da nobeno od najinih dogodivščin ne bi zamenjala za poljubno velik kupček denarja na bančnem računu.

Potovanje je privilegij, ne samo finančni – vsak mesec delaš, se odrekaš in daješ na stran z enim samim namenom – da boš videl še en košček sveta, pa čeprav samo za en teden ali dva ali tri in ko bo konec, ti bodo ostali samo spomini in nič otipljivega, razen souvenirji, ki si jih pretovoril domov. S tem denarjem se ne moreš obleči, ne kupiti avta in ne napolniti domačega hladilnika. Potovanja so privilegij tudi zato, ker si moraš zanje vzeti čas – čas stran od vsega, kar ti daje zavetje, zanje moraš imeti pogum – da se prostovoljno prestaviš iz domačnosti domačih ovinkov v stanje, kjer ne poznaš ne jezika, ne običajev, ne hrane in ne ljudi. Vse je novo, vse je drugače. Poleg tega potovanje zahteva zdravje – ne moreš potovati, če nisi zdrav in pri polni moči. Potrebuješ tudi domačo podporo – nekoga, ki bo pazil tvoje pse, zalival rože in vsake toliko preveril, če je v stanovanju vse v redu – taki ljudje, ki jim lahko zaupaš do te mere, da jim prepustiš ključe od doma v skrb in domače ljubljenčke v varsto so že sami po sebi en velik privilegij. Poleg vsega tega pa so potovanja, kot vidimo danes, zelo odvisna tudi od stanja v svetu. Danes ne moremo nikamor, ostajamo doma. Kdo ve, kdaj bo nekdo lahko ponovil te najine dogodivščine na drugem koncu sveta in živel za vsak trenutek in dihal s polnimi pljuči, skakal po morju s plavajočimi pujski, plaval z morskimi kravami, opazoval aligatorje, s solatko hranil iguane na nenaseljenem otoku sredi Bahamov ali kričal od mešanice strahu in vznemirjenja, ko bo mimo švignil morski pes in vse to brez da bi ga bilo strah kaj bo prinesel jutri.