Čarobni Dolomiti v petih dneh
Dolomiti so stari približno 250 milijonov let, te mogočne gore so bile včasih ogromen koralni greben. Poimenovani so po apnenčasti kamnini, ki jo najdemo v teh spektakularnih gorah. Danes so idiličen kraj za zimske počitnice, saj se lahko pohvalijo s kar 12 smučarskimi resorti s skupno kar 1200 km smučarskih prog, od ekskluzivne Cartine d’Ampezzo, impresivnega Kronplatza, gurmanične Alta Badie, popularne Val Gardene in vse do najvišje Arabbe – Marmolade. V snežni preobleki sem jih v otroštvu doživljala tudi sama, ko je oče vsako zimo lovil najboljše snežne pogoje za njegovo smučarsko obsesijo in nas seveda jemal s seboj, da smo zjutraj zgodaj vstajali, da bi lahko “podrgnili” najbolj svežo progo, ki jo je pred tem poteptal ratrak ter popoldne ostajali do zadnje delujoče žičnice, ki bi nas še enkrat popeljala na vrh.
Kljub pogostemu obisku Dolomitov pa jih nikoli prej nisem doživela poleti. Kakšno začudenje sem doživela, ko sem spoznala, da so, ko se stopi debela snežna odeja, še lepši kot pozimi. Z vami delim pet dnevni potep po Dolomitih, ki sem jih odkrivala poleti. Čeprav so v juliju in avgustu zelo obiskani, naj vas to ne odvrne od njih, saj so kljub temu vredni obiska in nudijo ogromno – so idealen kraj za pohodništvo, preživljanje časa v naravi, odkrivanje novih poti in zganjanje vragolij daleč od domačih televizijskih ekranov.
Plan poti
1. dan: prihod v Misurino
2. dan: Tre Cime di Lavaredo in Lago di Braies
3. dan: Cortina d’Ampezzo in prelaz Falzarego
4. dan: Gora Lagazuoi in Lago di Sorapis
5. dan: Val Gardena in Seceda
Misurina
Zapustila sva Ljubljano in se namenila proti Misurini, od koder je najboljša izhodiščna točka za obisk verjetno najbolj znane gore v Dolomitih, Tre Cime di Lavaredo. Misurina je najbolj znana po istoimenskem jezeru, v katerem se ogledujejo sosednje gore in hoteli, ki so nasajeni v neposredni bližini. Ko sva prispela, sva se namestila v Hotelu Miralago, nato pa dan namenila sprehodu okoli jezera, raziskovanju vasice in aklimatizaciji na hladnejše, gorsko podnebje.
Tre Cime di Lavaredo
Naslednje jutro sva po zajtrku zdrgnila led z vetrobranskega stekla avtomobila in se odpravila raziskovati slavne tri vrhove Tre Cime di Lavaredo. Krožna pot okoli vrhov se prične pri koči Rifugio Auronzo in je dolga nekje 10 km. Nama je zaradi vseh (prostovoljnih) ovinkov na poti, na katerih sva se vsake toliko izognila masam ostalih turistov, vzela 6 ur. Brez pretiranih ustavljanj in ovinkov pa bi realno trajala nekje 3-4 ure.
Pohod je lahek, primeren za otroke in ima čudovite razglede na same vrhove, na ostale okoliške gore in na travnike, polne barvitih divjeraslih rož.
Lago di Braies
Po pohodu okoli vrhov Tre Cime di Lavaredo, sva se prijetno utrujena vrnila v kočo v Mirusini, se malo spočila, nato pa se zapeljala do jezera Lago di Braies. Ker sva tja prišla pozno popoldne, sva to znano turistično točko, ki je ponavadi polna ljudi, imela takorekoč zase. Počasi sva se sprehodila okoli tega lepega smaragdnega jezera in uživala v pogledu na okoliške gore, ki se prav nič sramežljivo ogledujejo v odsevu jezera.
Nazaj grede sva se, preden sva zavila nazaj proti najini koči, ustavila v Pizzeria Hans, kjer sem jedla verjetno najboljšo pico v svojem življenju.
Cortina d’Ampezzo in prelaz Falzarego
Naslednji dan je bil čas, da spakirava kovčke in se premakneva dalje. Zapustila sva Misurino in se napotila proti idiličnem mestecu Cortina d’Ampezzo, ki je res lepo, na pol italijansko, na pol tirolsko mestece (govorijo oba jezika, vsi jedilniki so v obeh jezikih, o angleščini pa ne duha ne sluha), s cvetočimi rožicami na čisto vsakem balkončku hiš in hotelov. Sprehodila sva se po centru, popila kavo in Aperol Spritz, nekaj pojedla, nato pa se prijavila v najin hotel.
Ko sva se malo odpočila, sva se odpravila raziskovati dalje. Odpeljala sva se do 15 minut oddaljenega Falzarego prelaza, kjer sva se z gondolo želela povzpeti do Rifugia Lagazuoi, ki se nahaja na višini kar 2835 metrov, a sva ga zaradi temnih oblakov, ki so se zadrževali okoli vrha in pozne ure prestavila na naslednji dan, preostanek dneva pa raje namenila sprehodu po eni izmed lažjih poti ravno nasproti gore Lagazuoi, kjer sva bila vso pot sama, kar je po včerajšnjem pohodu okoli Tre Cime di Lavaredo, kjer sva hodila v koloni ljudi, kar pošteno pasalo.
Gora Lagazuoi
Naslednji dan je prišla na vrsto gora Lagazuoi. Ta gora je znana po tem, da je polna tunelov, ki so jih izkopali v času 1. svetovne vojne, saj je tu potekalo kar nekaj pomembnih bitk. Iz Rifugia na vrhu se lahko nazaj do baze spustite po 1 km dolgih tunelih, v ta namen posojajo čelade s svetilkami. Midva sva se na goro povzpela z gondolo, nato pa se z gore spustila peš po eni izmed slikovitih poti in uživala ob lepih razgledih, v tunele pa sva pokukala bolj na hitro in se veselila dejstva, da nama ni bilo potrebno iti vanje.
Lago di Sorapis
Na goro Lagazuoi sva se v eno smer peljala z gondolo tudi zato, da sva prihranila nekaj energije za naslednji pohod, ki naju je čakal istega dne. Ta nama je vzel kar nekaj živcev in energije, nama pa je na koncu poplačal s čudovitimi razgledi na najlepše jezero, ki sva ga kdaj ugledala. Pohod sva pričela na prelazu Tre Croci (trije križi), kjer sva komaj našla parkirno mesto, ko sva se vrnila, pa ni bilo več nobenega parkiranega avtomobila, saj so se v času, ko sva midva hodila proti jezeru, vsi že vrnili z njega.
Zaradi tega sva imela jezero nekaj minut čisto zase, da sva lahko v miru in tišini uživala ob pogledu na to prelepo naravno čudo.
Val Gardena in Seceda
Že kar nekaj žuljev se nama je nabralo na podplatih, a pred nama je bil še en dan za Dolomite, ki sva ga želela dobro izkoristiti. Iz Cortine d’Ampezzo sva se po nešteto ovinkih odpeljala do znamenite Val Gardene. Tu sva si ogledala vznemirljivo goro s poševnim vrhom z imenom Seceda. Zelo nama je pasalo, ko sva ugotovila, da se lahko na vrh odpeljeva z gondolo, kjer sva nato malo raziskovala sam vrh, malo pa uživala ob Aperol Spritzu. Dan je bil popoln in z njim sva zaokrožila najino potepanje po Dolomitih.
Pin me!
Leave A Comment