Teden dni odkrivanja Irske z avtom

V iskanju popolnega pinta

Republika Irska

Ko pomislimo na Irsko, pomislimo na z bujnim zelenjem obdano deželo, kjer se sto odtenkov zelene preliva iz enega v drugega. Na lene griče, kjer se pasejo ovčke. Na mogočne klife, v katere se neumorno zaletava morje s svojimi valovi. Pomislimo na Sv. Patrika in štiriperesno deteljico. Na pivo, veliko piva. In na pogoste plohe in meglo. Nama se je vse to zdelo kot popolna kombinacija za poletni oddih sredi vročega poletja, da bi se za teden dni spočila od domačih vročih, suhih junijskih dni. Hitro sva splanirala enotedenski potep po Irski in se odpravila na pot. Tam pa – presenečenje! Po zaslugi vročinskega vala, ki Irsko objame nekje na deset let, sva naletela ravno na izredno suhe in vroče dneve, z najvišjo junijsko temperaturo 32°C, ki je Irska ni doživela že vse od leta 1976. Tega seveda nisva pričakovala, zato sva tudi avtomobil, ki sva si ga izposodila na dublinskem letališču, brez kakšnih posebnih obotavljanj sprejela brez klime. No, to sva nato ves teden kar konkretno obžalovala, ko sva se po avtocesti zaradi nevzdržne vročine peljala s spuščenimi okni in ko sva se vedno znova po ogledih vsedla v od sonca razbeljeno pločevino. Ko sva o tej grozni nepričakovani vročini hotela pojamrati domačinom, ti niso delili najinega obupa. Bili so presrečni, da so lahko barvali ograje, ki so se ob pomanjkanju vlažnih dni lahko normalno posušile, zadovoljni so popravljali stvari okoli hiše, ki jih prej niso mogli in veselo upali, da bo vročinski val ostal samo še malo, vsaj malo, kajti vsak topel suh dan jim je pomenil ogromno. Tudi midva sva kmalu spoznala, da sva dva velika srečneža, ker sva naletela na takšno vreme, kajti alternativa bi pomenila visoko verjetnost, da zaradi goste megle sploh ne bi videla veličine Moherskih klifov, da sva brez deževnih dni lahko raziskovala prav nič razmočene ostanke srednjeveških samostanov, zvečer zganjala romantiko na peščeni plaži in konec koncev nama tudi marsikateri pint ne bi teknil s takšnim užitkom kot nama je sicer.

O Irski

Irski otok se deli na Irsko (včasih se zanjo uporabi ime Republika Irska, da se lažje loči od Severne Irske) in Severno Irsko. Prva zavzema pet šestin otoka in je samostojna država in članica EU, ki se je od Združenega kraljestva osamosvojila leta 1922, medtem ko druga zavzema severno šestino otoka in (še vedno) spada pod Združeno kraljestvo. V tem vodiču raziskujemo (Republiko) Irsko, katere glavno mesto je Dublin, drugo največje mesto pa Cork. Populacija Irske je 4.6 milijona prebivalcev, njen prvi uradni jezik je irska gelščina, najbolj govorjen jezik pa angleščina. Irci slovijo kot ljudje, ki se veliko smejijo – vsakogar pozdravijo s širokim nasmehom, so zelo prijazni in odprti. Zanje velja, da so radodarni in se večkrat (prijazno) prepirajo kdo sme plačati račun. Pogosto se opravičujejo za najmanjše stvari, ki sploh niso njihova krivda – npr. da nečesa ni na jedilniku ali ker moraš počakati v vrsti. Irci so zelo ponosni na bogato zgodovino varjenja piva in Guinness je zanje ikonska pijača, sinonim za domovino in dediščino.

Slovarček besed:

  • pint [/ˈpaɪnt/] je enota prostornine, tradicionalno je to osmina galona, pri čemer je britanski pint (≈ 568 ml) za približno 20 % večji od ameriškega pinta zaradi razlik v definiciji merilnega sistema. V Združenem kraljestvu je pint obvezna osnovna enota za točeno pivo, cider in mleko. Na Irskem, ko v pubu naročiš “pint of plain” ali preprosto “pint”, lahko pričakuješ dobrega pol litra Guinnessa – temne omamne pijače, ohlajene na primerno temperaturo, z največjo natančnostjo nalito v širok kozarec, v katerem se mehurčki počasi, a vztrajno dvigajo na površje in postajajo debela, gosta pena.

Doolin

1. dan: Prihod v Dublin

Ko sva priletela na dublinsko letališče, sva se z avtobusom zapeljala do najinega prenočišča, kjer sva pustila prtljago, nato pa šla v okolici nekaj pojesti. Da bi po poznem kosilu še ujela vsaj kanček utripa mesta, sva se ob reki Liffey sprehodila do centra in obiskala najbolj znan predel mesta.

Na Irskem imate na voljo približno dvanajst tisoč pubov med katerimi lahko izbirate. Midva seveda nisva preizkusila vseh, so nama pa od vseh obiskanih v najlepšem spominu ostali trije. Na tretjem mestu je slavni Temple Bar, ki je sicer zelo turističen, saj se zaradi svoje dolgoletne zgodovine in privlačnosti pojavi v prav vseh turističnih vodnikih. Z živo rdečo obarvano fasado, rdečimi vrati, za katera se zdi, da so vedno na široko in vabljivo odprta, z velikimi napisi na obeh straneh stavbe, ki sta usmerjeni na ulico in obdan z visečimi cvetočimi rožami, ki  ga navidezno uokvirjajo v nekakšno večno pomlad, mamljivo vabi vse mimoidoče, da vstopijo vanj. Stoji v istoimenskem delu mesta, ki slovi kot kulturna četrt Dublina. Na južnem bregu reke s tlakovanimi pločniki se Temple Bar vsako noč spremeni v center nočnega življenja z nabito polnimi nočnimi klubi, restavracijami in bari, namenjenimi turistom. V Temple Bar pubu, ki stoji na Temple Bar ulici oz. delu mesta, je prav vsak dan glasba v živo in hladnega piva nikoli ne zmanjka. Pitje pinta v tem glasnem in nagnetenem pubu, ob pogovorih, smehu, pijači, zabavi in sproščanju od vsakodnevnih skrbi je sama po sebi zelo zanimiva izkušnja, ki nam da prvi vpogled v veselo in prijazno naravo Ircev in je ne bi smel zamuditi noben obiskovalec Irske.

Prenočišče: Aparto – Binary Hub (cena za 2 noči: 106.20 EUR)

2. dan: Raziskovanje Dublina

Ko sva se naslednji dan zbudila, sva bila zadovoljna, da naju čaka ves dan raziskovanja Dublina. Ker bova tu prespala še eno noč, nama ni bilo potrebno spakirati kovčkov in opraviti odjave. Odpravila sva se na kavo v Sasha house (Drury Street), kjer sva se okrepčala za celodnevno odkrivanje mesta.

Po kavici in lahkotnem zajtrku sva pot nadaljevala v Guinness tovarno (Guinness Storehouse), da si ogledava bogato zgodovino te znamenite znamke in na vrhu stavbe, ob 360° razgledu na mesto spijeva svoj brezplačni (vključen v vstopnico) pint. Sprehodila sva se skozi tovarno, kjer so včasih varili pivo, danes pa je to muzej, ki je nekakšen dom Guinnessa in poklon Arthurju Guinnessu ter njegovi izjemni dediščini pridelovanja piva. Medtem sva se smejala, ko sva si ogledala pretekle reklame za Guinness, se čudila napredni miselnosti Arthurja Guinnessa, ki je bil pravi vizionar, vonjala hmelj in črpala vse informacije.

Npr. ali ste vedeli, da je bil Guinness prvi proizvajalec piva, ki je leta 1959 v pivo vnesel nitrogen? Kar 30 milijonov majčkenih plinskih mehurčkov je potrebnih za zagotavljanje kremastega okusa, kaskade mehurčkov, ki se dvigajo na vrh ter bele kremne glave na vrhu kozarca.

Guinness prav tako slovi kot znamka, ki je skozi zgodovino burila občinstvo s svojimi naprednimi, provokativnimi in smešnimi reklamami. V reklami za Guinness iz leta 1996 se je npr. pojavila riba na kolesu. Bistvo reklame je bilo takrat Guinness prikazati kot napredno pijačo, ki ni le za moške in ki podira tradicionalne (zastarele) družbene norme – riba na kolesu je namreč sporočala, da ženska potrebuje moškega ravno toliko kot riba potrebuje kolo. Slogan “Guinness za moč” se je prodajal na primer na reklami, kjer moški vleče voz, na katerem sedi konj (in ne obratno), saj naj bi mu dal požirek te pijače takšno izjemno moč. Najbolj znan pa je verjetno tukan (ptič), ki na svojem živo oranžnem kljunu drži kozarec piva pod sloganom “Prijeten dan za Guinness / Lovely day for a Guinness”.

Med drugim sva si ogledala še sode, v katerih so včasih shranjevali pivo (in ga prevažali), videla podpisano pogodbo, s katero je Arthur Guinness leta 1759 podpisal najem za kar 9000 let in na vrhu stavbe zasluženo svoja usta zmočila s kremasto hladno pijačo, do katere sva do tistega trenutka čutila še večje spoštovanje kot prej.

Po obisku Guinness tovarne sva pot nadaljevala proti Trinity college, kjer sva si ogledala The Book of Kells (Knjiga iz Kellsa), ki naj bi slovela kot najslavnejši srednjeveški rokopis na svetu (menda je stara 1200 let!) in mojstrovina na področju rokopisja. Knjižnico, v kateri je shranjena, je zanimivo videti, saj je posebna in lepa, vendar pa je tudi zelo obiskana, kar pomeni da je v njej vedno zelo veliko ljudi. Vstopnina vas bo stala nekje 9.50 € na osebo za posameznika in 8.50 € na enega pri skupini 10 ljudi in več. Če niste ravno velik ljubitelj tovrstne zgodovine, menim, da lahko ta ogled postavite nekoliko nižje na prioritetni lestvici (ali ga izpustite).

Če se boste sprehajali po Dublinu, boste naleteli na katedralo Christ Church Cathedral (oz. formalno The Cathedral of the Holy Trinity) in na mogočen dublinski grad v njeni neposredni bližini. Zanimivo je, da je bil grad do leta 1922 sedež uprave Združenega kraljestva na Irskem, danes pa je glavni irski vladni kompleks, zgrajen pa je bil menda že v obdobju kralja Ivana – prvega gospodarja Irske. Zanimiva atrakcija v Dublinu sta tudi Jameson distilarna in Irish Whiskey Museum za tiste, ki se navdušujejo nad viskijem. Jameson je najbolj prodajan irski viski na svetu.

Midva sva dolg dan na nogah zaključila z obiskom narave – z avtobusom sva se zapeljala do Phoenix parka, ki je dom črede divjih jelenov. Ti so naju obkrožili takoj, ko sva iz nahrbtnika potegnila nekaj za pod zob in naju niso pustili na miru vse dokler nisva dokončno pojedla prigrizkov, ki sva jih prinesla s seboj. Phoenix park je eden največjih parkov v Evropi (je npr. 5x večji od londonskega Hyde parka), v njem domuje irski predsednik (rezidenca Áras an Uachtaráin), njegovo ime pa prihaja iz irskega “fionn uisce”, ki pomeni “čista voda”.

Na poti domov nisva mogla mimo najstarejšega puba na Irskem, ne da bi zavila vanj. Brazen Head (20 Bridge Street) je svojo zgodbo pričel pisati daljnega leta 1198. Na najinem seznamu treh nama najljubših pubov na Irskem zaseda častitljivo drugo mesto. Od zunaj zgleda kot nekakšen mini gradek, znotraj pa se ob čudoviti atmosferi toči vedno do popolnosti postreženo pivo, viski in ostala pijača, strežejo pa tudi kosila. V njem boste začutili njegovo bogato zgodovino, se sprostili in odmislili svoje skrbi in začutili pristno irsko prijaznost.

Prenočišče: Aparto – Binary Hub (cena za 2 noči: 106.20 EUR)

Phoenix Park, Dublin

3. dan: Od Dublina do mesta Kinsale

Nastopil je čas, da zapustiva ulice Dublina in se odpraviva raziskovati dalje. Z avtobusom sva se vrnila v bližino letališča, kjer sva si izposodila avtomobil in krenila na pot. Irci vozijo po levi strani ceste, zato je volan na desni strani avtomobila. V naslednjih dneh se mi je večkrat zgodilo, da sem se hotela vsesti v avto in vedno znova presenečeno ugotovila, da hočem vstopiti na napačni strani, kajti desna stran je za tistega, ki vozi, ne pa za sovoznika.

Najin prvi postanek je bil Glendalough, ki je od Dublina oddaljen nekje 60 km. To je ledeniška dolina, ki jo je v zadnji ledeni dobi oblikoval ledenik. Znana je po zgodnjem srednjeveškem samostanskem naselju, ustanovljenem v 6. stoletju. Pravijo ji tudi dolina dveh jezer. Je prijeten prostor za sprehajanje po naravi in ogled spomenikov, med njimi okrogli stolp, stolnico, duhovnikovo hišo, cerkev Sv. Kevina itd. Tu najdemo lepo naravo, bogato zgodovino, arheologijo in divje živali. Kot zanimivost naj povem, da so menda leta 1042 iz hrastov doline Glendalough zgradili drugo najdaljšo vikinško dolgo ladjo, ki je bila dolga 30 metrov.

Po sprehodu po dolini Glendalough, kjer sva se okrepčala in v senci dreves malo ohladila, sva se namenila dalje. Najina naslednja točka je bilo mesto Kilkenny, v katerega sva se prav nepričakovano kar malo zaljubila. Po vožnji po vročem soncu (vročinski val in avto brez klime!) sva kmalu po tem, ko sva parkirala avto, zavila v pub, o katerem sanjava še danes in ki je takoj na najinem seznamu najinih najljubših pubov zasedel prvo mesto. S svojim imenom Left Bank (naslov: 1 The Parade) in svojo zunanjostjo, ki spominja na banko, prav nič ne kaže na to, kaj nas čaka, ko odpremo težka vrata in stopimo notri. S svojo notranjostjo naju je povsem očaral in še danes nama je žal, da si Kilkenny ni uspel izboriti daljšega postanka na najini poti. Prav nič ne bi bilo narobe, če bi tu prespala in morda ostala še kakšen dan ali dva. Left Bank je pub, ki se je naselil v zgradbo, v kateri je bila včasih banka (od tod tudi takšna zunanjost), danes pa je s po meri izdelanim lesenim pohištvom, prijetno osvetlitvijo in čudovitimi umetniškimi deli prava poslastica za oči. Ker je mesto Kilkenny znano po svojem pivu, sva tukaj seveda naročila istomensko pivo. Na mizo je prispel čudovit v svoji temni, aromatizirani strukturi z belo, kremasto glavo, ravno prav ohlajen in slastnega okusa. Takoj, ko sva vanj pomočila svoja usta, sva vedela, da se nama nikamor več ne mudi. Tu sva se zadržala nadlje od vseh pubov. Ob pivu sva našla izgovor še za prigrizek, nato za lahko kosilo, še za eno pivo, pogovor in smeh, najine plane pa sva malo zamaknila na nekam kasneje. Bilo je preprosto preveč popolno, da bi hotela to izkušnjo prehitro prekiniti. Še danes, ko pomisliva na Irsko, je Left Bank v Kilkennyju eden izmed najinih najljubših spominov in bo prva točka in prvi postanek, ki bo našel svoje mesto na naslednjem potepanju po teh krajih.

Pivo Kilkenny pa ni edino, katerega korenine segajo v mesto Kilkenny. Tu je svojo pot pričela tudi pivovarna Smithwick’s, ki je znana po svoji rdeči embalaži in po rdečem ale pivu. Smithwick’s, ki je nastal leta 1710 izpod prstov istoimenske družine je leta 1965 prevzel Guinness, zato se je njegova produkcija preselila iz Kilkennyja v Dublin, stara pivovarna v mestu pa je danes odprta kot turistična destinacija pod imenom Smithwick’s Experience. Če bi se lahko odtrgala od najinega novega najljubšega puba, bi jo z veseljem obiskala, saj bi bilo zanimivo spoznati 300 letno zgodovino znamke in se naučiti o inovacijah glede pridelave tega posebnega menda najstarejšega irskega ale piva.

Ko sva se le uspela odlepiti od Kilkennyja in kreniti dalje, sva nadaljevala proti mestu Cashel. Najprej sva si ogledala Hore Abbey (slovensko Opatija Hore). To so ruševine starega cistercijanskega samostana iz leta 1270. Od tu se dobro vidi Rock of Cashel, ki sedi na hribčku v bližini in ki je bil najin naslednji ogled. Rock of Cashel je utrdba, ki je bila nekaj sto let tradicionalni sedež kraljev Munster. Danes je to turistična atrakcija z vstopnino. Je slikovit kompleks z lepim razgledom na zeleno okolico in na Hore Abbey, ki sva ga obiskala pred tem. Tu najdete zbirko keltske umetnosti in srednjeveško arhitekturo. Nekateri deli utrdbe izhajajo iz okoli leta 1100, na primer dobro ohranjen okrogel stolp, ki je najvišja in najstarejša stavba tam, večina stavb pa je iz 12. in 13. stoletja. Zanimivi sta tudi Cormacova kapela, zgrajena leta 1127 in katedrala iz let 1235-1270. Izmed obeh zgodovinskih stavb je Hore Abbey manj obiskana in nima vstopnine, je pa enakovredno veličastna.

Pot sva nadaljevala proti najinemu prenočišču, ki sva ga našla na AirBNB. Sedaj ni več na voljo, zato spodaj prilagam link do drugih prenočišč v okolici. Youghal je obmorsko letoviško mesto v okrožju Cork, ki je bilo v preteklosti vojaško in gospodarsko zelo pomembno. V 17. stoletju je bilo eno izmed najbolj pomembnih irskih pristanišč. Sredi 19. stoletja je bila to zelo popularna turistična destinacija zaradi svojih številnih peščenih plaž in lege. Na tisoče ljudi je prihajalo z vlakom na plažo. Youghal spada pod pristanišča irske dediščine. Midva sva večer namenila dolgem sprehodu po peščeni plaži, kjer sva, ko sva ob 22:40 naročila vsak svoj pint, presenečeno in navdušeno ugotovila, da je ob tej pozni uri še vedno svetel dan. Ko sva ob pogledu na morje popila pivi, sva se odpravila nazaj proti najinem prenočišču in tako zaključila dan.

Prenočišče: Nastanitve v mestu Youghal

4. dan: Od mesta Kinsale do Killarneya

Kavico sva spila v najinem prenočišču s pogledom na morje in se odpravila dalje. No, v resnici sva se odpravila malo nazaj, saj sva sklenila napraviti ovinek, da se od blizu srečava z najrazličnejšimi pticami pod okriljem sokolarstva Mayfield Birds of Prey v mestu Kilmacthomas. Izkušnja je bila nepozabna, saj sva bila lahko priča navezanosti med divjo ptico in njenim ‘gospodarjem’ Williejem, ki je izjemno strasten do vseh ptic in pravi vir informacij in predvsem zato, ker sva lahko doživela ta izjemen občutek, ko se sokol zunaj v naravi odloči zleteti z visokega drevesa in prileteti na roko, ki si jo iztegnil zanj. Čeprav sem mislila, da me bo morda tega srečanja malo strah, saj nimam kakšnih posebnih izkušenj s pticami, je bil občutek, ko ta čudovita ptica pristane s takšno eleganco in nežnostjo na tvojo roko ter svoja krila nežno in zauljivo pospravi k svojemu telesu, zares magičen.

Sokolarstvo naj bi obstajalo že vsaj 4000 let, njegova zgodovina sega celo v starodavne zapise in artifakte iz leta 2000 pred našim štetjem. Včasih je veljalo za plemiški podeželski šport, s sokoli so na primer lovili in zasledovali divjad, danes pa je to hobi, ki ga strastni sokolarji za izgovor izrabljajo zato, da se lahko po cele dneve ukvarjajo s pticami.

Na Irskem se je sokolarstvo začelo pojavljati v 12. stoletju s prihodom Anglo-Normanov. Kmalu je Irska postala sinonim za najboljše sokole, v preteklosti so z njimi celo plačevali najemnine. Splošna ideja sokolarstva je prepričati sokola, da človeka sprejme kot svojega partnerja v procesu lova, vendar pa je najbolj fascinantno verjetno to, da ta čudovita ptica ob vsakem izpustu lahko svobodno odleti kamorkoli želi in se nikoli ne vrne, a večina jih s svojimi lastniki ostane celo svoje življenje in se v zameno za hrano in topel dom vedno znova odpovejo svobodi in se vrnejo k človeku. Sokoli sicer živijo razmeroma dolgo in sicer 15 let ali več in marsikateri preživijo svoje lastnike srednjih let.

Polna novih doživetij sva za sabo pustila te imenitne živali in pot nadaljevala proti mestu Cobh, ki je eno najbolj simpatičnih mest na Irskem. Včasih je bilo imenovano Queenstown v čast obisku kraljice Viktorije leta 1849 in je najbolj poznano po tem, da je bil tukaj zadnji postanek Titanika leta 1912 pred njegovim nesrečnim potopom sedi Atlantskega oceana. Cobh je bilo v preteklosti pomembno pristaniško mesto, s koder so ladje prevažale zapornike v Avstralijo, izseljence pa v Severno Ameriko. Iz Bordeauxa so prinašale vino, hrano, usnje in les. Cobh je znan tudi po tem, da je med leti 1848 in 1950 od tu v iskanju boljšega življenja odpotovalo več kot 3 milijone odraslih in otrok, saj so  bežali od lakote in bolezni. Danes v spomin na to izseljevanje ogromnih razsežnosti ob pristanišču stoji spomenik Annie Moore Statue, ki uprizarja prvo osebo, ki je zapustila obale Irske in s trebuhom za kruhom novo pot pričela na takrat novo odprtem terminalu otoka Ellis v New Yorku.

Verjetno najbolj znan razgled tega mesteca pa je na spodnji fotografiji – te barvite viktorijanske hiške, zgrajene leta 1850, se imenujejo ‘deck of cards’ (slovensko kupček kart). Triindvajset ozkih hišic na strmem griču stoji na triindvajset različnih ravneh, vsaka v drugi barvi, ime pa naj bi prišlo od domačinov, ki v šali pravijo, da če bi hiša na dnu padla, bi nato podrla vse druge – kot kupček kart (oglejte si njihove strehe, ki res spominjajo na karte). Od tu se tudi vidi sidrišče, kjer se je zasidral Titanik, ko se je ustavil in pobral zadnje potnike, ki so se kdaj peljali na njegovem krovu.

Dan sva zaključila v barvitem mestecu Kinsale, ki je pristaniško mesto in je imelo v preteklosti pomembno vojaško vlogo, danes pa je priljubljena turistična destinacija tako za Irce kot za tujce. Med drugim je znano po svojih barvitih hiškah v starem mestnem jedru, po vsakoletnem Jazz festivalu in po z Michelinovo zvezdico nagrajeni restavraciji Bastion.

Prenočišče: Nastanitve v mestu Kinsale

Cobh

5. dan: Killarney

Lenobno jutro sva preživela na kavici in zajtrku v mestu Kinsale, nato pa se spakirala in namenila dalje proti mestu Cork. Tam sva v njegovi bližini obiskala znamenito mesto Blarney, ki slovi po gradu Blarney, v katerem se nahaja istoimenski kamen, Blarney Stone, ki naj bi vsakemu, ki ga poljubi, podaril dar velike zgovornosti oz. spretnosti pri laskanju. Kamen je bil v stolp postavljen leta 1446 in ga je do današnjega dne poljubilo že na milijone ljudi, med njimi menda tudi državniki z vsega sveta, literarni velikani in marsikatera slavna oseba. Zaradi takšne slave tega kamna, je beseda ‘blarney’ postala sinonim za pametno, laskavo govorjenje. Irski politik John O’Connor Power je na primer dejal: “Blarney je nekaj več kot zgolj laskavost. Je laskavost, sladkana s humorjem in aromatizirana z duhovitostjo.” No, za poljub se morate kar malo potruditi, saj se morate, da bi se lahko kamna dotaknili z ustnicami, povzpeti na grajski vrh, nato pa se nagniti nazaj in z glavo navzdol poljubiti kamen. Ta tradicija naj bi se začela v poznem 18. stoletju, vi pa boste za vstop v grad in možnost poljubljanja kamna, za katerega nekateri menijo, da ni nič drugega kot grajsko stranišče, plačali 18 € na osebo (14 € za upokojence in študente, 8 € za otroke, družina z dvema odraslima in dvema otrokoma pa 45 €).

V bližini lahko obiščete tudi Blarney Chocolate Factory, kjer se lahko posladkate s čokolado in sladoledom ter nakupite darilca za domov. Midva sva ta obisk izpustila, ker nama je pri žgočem soncu bolj od čokolade pasal (še en) pint.

Pot sva nadaljevala proti mestu Killarney, ki je prejelo že kar nekaj nagrad, npr. za najlepše vzdrževano mesto leta 2007, leta 2011 pa za najtišje in najčistejše mesto na Irskem. Tu sva pojedla kosilo v enem izmed mnogih lokalov v starem mestnem jedru, zraven popila lokalno Killarney pivo, nato pa se odpravila v Killarney National Park (slovensko narodni park Killarney), kjer sva si ogledala grad Ross, veličastno hišo Muckross House, Killarneyjska jezera itd.

Nastanila sva se na ranču Muckross Riding Stables, od koder je popolno izhodišče za pričetek najinega odkrivanja Kerryjevega obroča oz. Ring of Kerry. To je kar 179 kilometrov dolga krožna turistična pot v grofiji Kerry na jugozahodu Irske, ki je ena izmed glavnih turističnih atrakcij v državi.

Midva sva si na poti ogledala nekaj izmed znamenitosti, najbolj pa nama je bil všeč tih in umirjen Gap of Dunloe (na fotografiji spodaj), ki sva ga ujela tik pred sončnim zahodom in ga zato na najino veliko zadovoljstvo imela čisto zase.

Po Kerryjevem obroču vozi več avtobusov, če pa se ga boste lotili z avtom, zaradi ozkih cest svetujem, da vozite v smeri avtobusov in ne v nasprotni v želji, da bi se izognili gneči. Srečevanje širokih avtobusov, če vozite v nasprotni smeri, še zdaleč ni prijetno, če pa vozite za njimi in imate svoj urnik, lahko ujamete čas, ko prejšnji avtobus odpelje, naslednji pa še ne prispe in imate tako turistične znamenitosti skorajda čisto zase.

Prenočišče: Muckross Riding Stables (cena na noč: 69 EUR)

Gap of Dunloe

6. dan: Od Killarneya proti Galwayu

Kavico sva spila s pogledom na konjičke, ki so se prosto sprehajali po posestvu, nato pa krenila dalje. Pred nama je bil še en vroč dan v avtu brez klime, a sva že komaj čakala nove irske dogodivščine. Zapustila sva Killarney in se napotila proti polotoku Dingle (Dingle Peninsula) na jugozahodni obali Irske, ki je ime dobilo po mestecu Dingle in je prava zakladnica čudovitih razgledov. Tu se dežela sreča s Severnim Atlantskim oceanom. Za ta kraj so poleg razgibanih obal, zelenih pašnikov in čudovitih plaž značilne prazgodovinske obročaste utrdbe in znamenite beehive huts, zgodnjekrščanske kapele, križi in sveti vodnjaki, slikoviti zaselki in zapuščene vasi. Beehive huts, za katere ne najdem nobene primernega slovenskega prevoda, morda je še najbolje, če jim rečem kamnite hiške, ki spominjajo na čebelje gnezdo ali Clochán koče – to so kamnite okrogle hiške, zgrajene pred več kot tisoč leti, ko je bilo lesa na tem območju v pomanjkanju, kamenja pa na pretek, zato so hiške, v katerih so menda živeli menihi, nastale iz suhega kamna, večinoma so okrogle, včasih pa tudi pravokotne.

Na Dingle Peninsuli so čudoviti razgledi kamorkoli se ozrete in tudi tukaj se lahko odpravite na krožno vožnjo Slea Head Drive, kjer boste na vsakem koraku priča slikovitim razgledom. Čudovito obalo sestavljajo strmi klifi, dramatična pokrajina, ki jo presekajo neskončne peščene plaže, vožnja pa je zaradi ozkih in vijugastih cest prava pustolovščina. Nič ne bi bilo narobe, če bi se tu zadržala dlje, celo kakšen dan ali dva več, lahko bi prespala v barvitem mestecu Dingle in sam polotok raziskovala bolj podrobno.

Vendar pa sva kljub njegovi lepoti že komaj čakala, da kreneva dalje, kajti najina naslednja postaja so bili znameniti Moherski klifi (Cliffs of Moher), ki jih na leto menda obišče kar 1.5 milijona ljudi. Dolgi so okoli 14 kilometrov in so visoki od 120 metrov na jugu do 214 metrov na severu. Ob klifih je center za obiskovalce, kjer si lahko pridobite več informacij o samih klifih, lahko pa se tudi sprehodite po 18 km dolgi poti ob pečinah (Cliff Walk). Midva sva tukaj pričakala sončni zahod, nato pa se odpravila na večerjo v luškano mestece Doolin, ki je od Moherskih klifov oddaljeno le slabih 10 km. Dan sva nato zaključila v spa mestecu Lisdoonvarna, kjer sva imela rezervirano prenočišče.

Prenočišče: Royal Spa Hotel (cena na noč: 80 EUR)

Moherski klifi

7. dan: Od Galwaya do Dublina

Naslednji dan sva za seboj pustila naravne lepote in se namenila proti mestu Galway, ki je od najinega prenočišča v Lisdoonvarni oddaljeno nekje 70 km. To je živahno mesto, ki je četrto najbolj naseljeno mestno območje v Republiki Irski, njegovi prebivalci pa se imenujejo Galwegi. Tu sva si privoščila kosilo in se ohladila s pintom, nato se sprehodila po kamnitih ulicah latinske četrti in znameniti Quay Street v starem mestnem jedru, ki je polno tradicionalnih irskih pubov in trgovinic, zatem spočila noge na Eyre Square in si ogledala katedralo Galway Cathedral.

Pot sva nato nadaljevala proti Dublinu, še prej pa sva se ustavila v mestu Trim, kjer sva si ogledala istoimenski grad (Trim Castle). V bližini gradu je tudi mističen hrib Tara (Hill of Tara), na katerem je stadoravno slovesno pokopališče, ki se pojavlja v irski mitologiji, bilo pa je tudi mesto inavguracije in sedež visokih kraljev Irske. Tara je sestavljena iz številnih spomenikov in znamenitosti še iz časa od neolitika do železne dobe, najstarejši vidni spomenik je Mound of the Hostages, ki je grobnica iz neolitika, zgrajena okoli leta 3200 pred našim štetjem in v kateri so posmrtni ostanki več sto ljudi visokega statusa in elite. Tara je del večje starodavne pokrajine in je zaščiten nacionalni spomenik.

Čas je bil, da najino potepanje počasi zaokroživa v celoto in se vrneva v Dublin, od koder sva imela naslednji dan polet domov.

Prenočišče: Prenočišča v Dublinu

Grad Trim

8. dan: odhod domov

Najino potepanje po tej zeleni deželi, ki ji domačini pravijo Éire, se je počasi približalo koncu. Irska, ki je menda tretja največja ljubiteljica čaja na svetu, saj naj bi spili kar 1184 skodelic čaja na osebo na leto, kjer se v njenem glavnem mestu Dublinu vsak dan proizvede kar 10 milijonov pintov Guinnessa, kjer je pokopan Sv. Valentin (v cerkvi Whitefair Street Church v Dublinu), od koder izhaja najdaljše ime vasice in sicer Muckanaghederdauhaulia, ki naj bi pomenilo ‘greben, oblikovan kot prašičji hrbet, med dvema prostoroma briljantne vode’, kjer je več kot 30 tisoč gradov ali njihovih ostankov in kjer sta harfa in detelja nacionalna simbola, je na naju pustila čudovit vtis in že komaj čakava, da se vrneva. Poleg slikovite narave, omamnih piv, ki so bili vedno znova postreženi kot prava mala umetnost in prijaznih domačinov, se bova spominjala tudi suhih, vročih dni, ki za Irsko še zdaleč niso običajni. Nama pa so omogočili, da sva jo lahko brez dežnih prekinitev in meglenih omejitev dodobra (za)užila.

Inch Beach, Dingle Peninsula

Upam, da vam je bil moj vodič v pomoč pri planiranju naslednjega potovanja ali pa samo kot nabiranje idej za naslednje potepanje.
Na mnogo novih dogodivščin in se beremo! 🙂

WHEREVER YOU GO
WHATEVER YOU DO
MAY THE LUCK OF
THE IRISH BE
THERE WITH YOU.
A little Irish luck



Booking.com

Pin me!