Sam sebe si prepričal, da
si nad vsemi.
Trepljaš se po prsih in
si praviš, kako si
dober,
pameten
in prijazen.

Tako si dober, da
zastrupljaš reke,
uničuješ zemljo,
s plastiko polniš morje,
onesnažuješ zrak,
požigaš gozdove
in iztrebljaš živali.

Tako si pameten, da
ti je pomembneje
imeti nekaj kot biti nekdo.
Vodi te požrešnost
in usmerja te pohlep.
Kuješ se v zvezde, a si
uničuješ tla pod nogami.

Tako si prijazen, da
množično vzrejaš živali,
da jim lahko
vsakič znova vzameš vse,
kar se vzeti da –
prostor, svobodo, družino,
življenje in telo.

Tako si nad vsemi, da
častiš nevidna božanstva
in se bojiš pekla,
a ne razumeš, da je
ravno narava okoli tebe
edino tvoje božanstvo in
pekel to, kar delaš z njo.

Tako si pogumen, da
se bojiš pošasti
pod svojo posteljo
in zveri v temi,
a ne vidiš, da si ti sam
edina pošast in edina zver,
ki bi se je moral bati.

Ni ga bolj dvoličnega bitja
od dobrega, pametnega
in prijaznega človeka,
ki sede za mizo
in zmoli molitev
za ljubezen in mir,
nato pa zareže v telo živali,
          ki je hotela le – živeti.