Mama je mama.

Že kot majhna deklica sem si želela, še več, potrebovala bližino psa, zato sem vse sile usmerila v to, da sem prepričala starša, da bi imeli družinskega kosmatinca. Odločila sta se za labradorca, ki je bil del naše družine častitljivih 17 let. Ko smo ga na začetku leta 2009 izgubili, je za njim ostala velika praznina. Starša sta bila prepričana, da ne želita več psa, ker je bolečina ob izgubi preprosto prevelika, jaz pa sem vedela, da brez psa ne bom preživela. Še dobro, da sem že takrat imela moževo (ki je bil takrat še moj fant) oporo in njegov posluh za moje želje, tako da ga nisem rabila dolgo prepričevati, da sva šla malo kosmato kepico “samo pogledati”.

To je bilo nekaj tednov manj kot deset let nazaj. Verjetno ni potrebno posebej razlagati, da sem se v to kepico čisto zaljubila in tako je odšel z nama domov. Prvo skupno noč sem se ponoči zbudila vsa prepotena in prestrašena – ali sem se prenaglila? Študentka, v študentskem stanovanju, brez vednosti staršev sem posvojila psa, bila sem brez nekih pametnih prihodkov in načrta – ali bom zmogla? Prestrašena sem pogledala po sobi in ko so se mi oči privadile na temo, sem zagledala Kokota, kako z mahajočim repkom prihaja k meni in v trenutku mi je postalo jasno – to je moj kužek, to je moje malo bitjece, moj otroček – zmogla bom, pa naj se zgodi karkoli. On je moj in jaz sem njegova in pika.

Leta so minevala, študentska leta so ostala za mano in še vedno so eni mojih najljubših trenutkov v dnevu, ko ga vidim, kako se me razveseli in z mahajočim repkom šiba proti meni, da mi skoči na kolena in me povoha za ušesom. Tako zelo hvaležna sem za vsak dan z njim in upam, da bova skupaj še mnogo mnogo zdravih let. On je moj otroček, jaz sem njegova pasja mama, skupaj sva vso njegovo življenje in tretjino mojega. 10 let se najini življenji prepletata in to vsak dan, vsak teden, vsak mesec zjutraj skupaj vstaneva in si zvečer izmenjava počohce in mahajoči repek za lahko noč. Ko sem zunaj brez njega, pa čeprav samo v trgovini ali na pijači, me vedno podzavestno skrbi, kaj počne doma in če je vse ok. Pa sprašujem se, če me preveč pogreša in ali naj grem raje kar takoj domov, da ne bo sam.

Zato ne razumem, kako mi lahko kdo reče, da “naj uživam, dokler sem sama (v smislu, da sem brez otrok)” pa da sem “sama” in zato brez obveznosti. Nisem sama. Že deset let skrbim za živo bitje (zadnjega pol leta za dve bitji). Ne dam ga v pesjak, ko se hočem odpeljati na počitnice. Vsak oddih splaniram tako, da ima on vedno zagotovljeno varstvo pri redkih ljudeh, ki jim zaupam čuvanje. Skrbi me, ko je kaj narobe z njegovim zdravjem. Ponosna sem nanj, ko se nauči kaj novega ali ko brez besed prepozna mojo mimiko obraza. V njegovo vzgojo sem vložila ure, mesece in leta. Srce se mi para, kadar trpi. Tolažim ga, ko se ves prestrašen trese na mizi pri veterinarju. Obožujem njegov vonj, skrbim zanj, do njega sem zaščitniška, ljubeča in čutim materinsko ljubezen. Ljudi sodim po tem, kako se obnašajo do njega. Ali me med drugim kdaj povprašajo po njegovem zdravju in ali so sposobni pokazati empatijo, ko jim povem, da je z njim kaj narobe. Zanj bi se skregala, stepla in umrla. Vozim ga k veterinarju, frizerju, na sprehode in pohode. Zanj bi dala vse, kar imam, do zadnjega evra in zadnjega oblačila. Vsak dan se igram z njim, ga cartam, prepoznam vsako njegovo kretnjo in on mojo – tako je, če z nekom živiš deset let. DESET LET.

Morda moj otroček res ni človeški otrok, mogoče me vsakič, ko preveč razmišljam, preganja misel, da je njegovo življenje bistveno krajše od človeškega in se bom slej kot prej morala posloviti od njega in preboleti njegovo izgubo (česar se boji prav vsaka mama, le da pasja mama ve, da bo morala dejansko to doživeti in preživeti), ampak zato ni nič manj moj in nič manj moja skrb. In nič manj moj otrok. In jaz nisem nič manj mama. Svojemu psu sem bolj mama kot marsikatera mama svojemu človeškemu otroku.

In tako kot jaz ženskam brez psov ne govorim, da bojo že videle, ko bojo imele svojega psa – kot da je želja po čemerkoli, pa čeprav psu ali otroku, univerzalna želja in kakor da z njim pride nekakšno blazno razodetje – in jim ne govorim, da naj se izživijo zdaj, ko so brez psa – kot da si lahko željo ali manjko po nečem zapolniš in zadovoljiš s tem, da na veliko uživaš – si želim, da takšnih stvari ne bi rabila poslušati od drugih (ponavadi, ne pa izključujoče, od novopečenih mamic, ki so prepričane, da so šele z rojstvom otroka odkrile, kaj je to ljubezen, odrekanje in skrb za drugo bitje ter so prepričane, da moramo vse čez porod, da bi sploh lahko poznale ta čustva). Mama je mama, sestavljena iz ljubezni in skrbi, pa če je mama pasjemu kosmatincu ali pa mama človeškemu otroku.

Danes moj kosmatinec praznuje 10. rojstni dan. Ne glede na to, koliko štirinožnih ali pa človeških otrok bom v življenju imela, on bo vedno moj prvi. Moja prva prava obveznost, skrb, prvo bitje, do katerega bom kdaj čutila materinsko ljubezen in starševsko naklonjenost in ki ga bom vzgajala ter skrbela zanj skupaj s svojim izbrancem. Dragi moj Koko, če bi znal brati, bi mu napisala, da ga imam rada, tako mu bom pa raje pokazala – s kakim priboljškom več kot običajno in veliko veliko veliiiiiiko počohcev. Prosim, bodi z mano še mnogo let!

2019-03-12T07:58:11+00:00

Leave A Comment