Utrip.

Še zjutraj mežikala sem v sonce,
ko spustila sem ga skozi žaluzije.
In sem štela tulipane in sanjala poletje.
Pa vse tisto, kar prišlo bi z njim.

Kakšna zlobna igra usode,
da ti vzame tisto, kar ti obljubi.
In še preden bi bila pripravljena
izpustiti iz rok, v dušo zareže slovo.

Saj vem, da bo zmanjkalo solz
in bom nehala spraševati kdo je kriv.
Nehala premlevati premleto,
zapirati žaluzije in preklinjati poletje.

In spet se potopim, da našla bi smisel.
Zalije me voda, a ne slišim nič bolj jasno.
V ušesih samo še moj utrip. Samo še.
Moj.
Utrip.

2019-02-17T00:12:49+00:00

Leave A Comment