Zakoplji moje pištole

Zakoplji moje pištole,
ne bom več streljala z njimi.
Trkala bom na zaprta vrata,
vedno do vseh bom zlata,
nastavljala še drugo lice,
pozabila na vse krivice.
Boš potem srečna?
Boš potem večna?

Vrzi stran moje nože,
ne bom več zabadala z njimi.
Goltala bom besede svoje,
sprejela od drugih pogoje,
misli ne bom na prostost več spustila,
čustev nikoli več na papir izlila.
Samo, da boš srečna.
Samo, da boš večna.

Vedno znova bom se utopila,
ko za odkritost rojene
misli bom zatrla.
Samo, da ne pridejo na plan.
Samo, da ne pridejo na dan.
Vedno znova bom se zadušila,
ko za iskrenost ustvarjene
besede bom požrla.
Da le ne pridejo na dan.
Da le ne pridejo na plan.

Vse bom storila,
da bom takšna,
kot si me prosila.
Vse bom naredila,
da bom manj kot črna noč
in bolj kot rosna jutra mila.
Manj kot tornado uničujoč
in bolj kot nežna metuljeva krila.
V meni naj nikoli več ogenj ne vzplamti,
da bom lahko manj kot jaz in bolj kot ti.

Mirno bo morje in vsa jutra sončna,
nežna bo pesem in tvoja sreča neskončna.
Le pazi, da kdaj, čisto slučajno,
ne zaželiš iskrenosti si moči sijajne.
Kot divjih konjev galopa topotanje,
vse moje lastnosti, na katere bi lahko bila ponosna,
– bodo le še sanje.

2018-08-25T00:45:35+00:00

Leave A Comment