To čudovito, plemenito, milo, graciozno bitje leži ob meni na kavču. Njeno telo je sproščeno, oči zaprte, vsake toliko glasno zavzdihne. Kaj sanjaš, bitje moje drago? Kaj vse si morala pretrpeti, da si končno dočakala svoj košček sreče? Božam jo, vsak dan je njena dlaka bolj mehka in svetleča. Dotaknem se njenih ušesk, smrčka, dolgih tankih nogic. V roke primem njen zlomljen rep. Vse mi dovoli. To moje ubogo bitje, ki se zelo hitro prestraši -nenadnega giba, velikih moških, hitrih psov, glasnih besed in neviht-, sedaj brezskrbno spi ob človeku. Kljub temu, da ji je človek že tolikokrat prizadejal bolečino, jo razočaral, izdal, zavrgel kot smet. Sedaj se več ne boji dotika. Ne beži. Ne išče kotička, kamor bi se lahko skrila. (Čeprav včasih še vedno skoči vstran, če so moji gibi prehitri.) Ve, da je ljubljena. Ve, da se ji ni potrebno več bati. Moje lepo bitje. Nos zarinem v njen vrat, ne morem se ji načuditi. Nima vonja po psu. Njen vonj je zmes pasjega šampona, s katerim sem jo oprala nekaj dni nazaj, rahlega vonja po briketih in malo po konjičku. Takšen vonj ima torej sreča. Glasno se nasmejim, ker se je ravno prav po damsko raztegnila. Pobožam jo za ušeskom. “Mojamoja,” ji rečem. In ona spi dalje. Ne moti je svetloba s televizije, niti ne glasba iz mojih slušalk. Ni čudno, da je utrujena. Ves dan mi je sledila po stanovanju. Ko sem spala, je spala ob postelji, ko sem se zbudila in si naredila kavo, je ležala sredi kuhinje, ko sem delala na računalniku, se je razkomotila v pisarni. Ko zapustim prostor, mi sledi kot senca. Kako ti naj povem, bitje moje lepo, naj te ne bo strah? Nikamor ne grem, za vedno sem tvoja. In ti moja. Hecam jo, da je moj konjiček v velikosti za v stanovanje. Prav res me spominja na konja – meni najbolj sveto žival na svetu in kar ne morem verjeti, da je moja. Tako elegantna, mila, nevsiljiva. Tako nežna. Kako me osreči, ko pokaže malo nagajivosti. Kako mi zaigra srce, ko se me zjutraj razveseli. Kako se smejem na ves glas, ko skače po dnevni sobi, ko se vrnem z opravkov. Kako hvaležna sem vsakič, ko prinese svojo bučo k meni na novo dozo cartanja. Pravim ji piška, babuška, buča, bebonka. Njeno pravo ime pa je Serrat. Rekli so mi, da je imenovana po španski provinci. Ali gori. Ime so ji nadeli v zavetišču, kamor so jo sprejeli po tem, ko so jo odvrgli lovci, ko ni bila več dobra za njih. Ker je ni zanimal lov. Bila je odpadna roba, vredna manj kot smet. Še sreča, da so jo vzeli v zavetišče, veliko psov nima takšne sreče. (Več o problematiki hrtov si lahko preberete tukaj.) Kar slabo mi je, ko pomislim, kaj vse počnejo z njimi. Zlorabijo za svoj dobiček, nato zavržejo. Ali ubijejo. Polomijo noge. Obesijo. Spreleti me srh in postanem jezna. Pogledam jo. Še vedno panča ob meni. Odpre oči, ko zasliši moj nemir. Pobožam jo, da bi jo pomirila. “Mojamoja,” ponovim in jo pomirim. Njo; in sebe.

Kot vsako mlado dekletce, sem tudi jaz sanjala o zlatem prinašalcu. Ali labradorcu. Bernskem planšarju ali novofudlancu. O mladičku, ki bi ga vzgojila po svojih željah, naučila vseh trikov, na začetku brisala njegove lužice, kasneje pa ponosno ugotovila, da me neustrašno brani pred vsemi, ki bi me lahko ogrozili. A danes tukaj ob meni leži ta suhcena dolgina, ki se tako hitro prestraši in šteje že devet let. Bila je zavržena v Španiji, nato pa še enkrat v Sloveniji. Ta prestrašena psička, ki je totalno nasprotje vsemu temu, kar so nas učili, da je lep pes. Nima zlate dolge bleščeče dlake, neustrašnega karakterja in glasnega laježa. Njeno telo je vitko, posajeno na dolge, tanke noge. Njen karakter je nežen in duša mila. Draga moja piška, zame si najlepša psička na svetu. (Ravnokar je v spanju pomigala z repkom in čisto sebično se zalotim, da upam, da sanja o meni.)

Vedno se mi je zdelo povsem samoumnevno, da je človek ljubitelj živali. Danes vem, da to na žalost ni res. Na več ljudi, ki ne premorejo čuta za živali, kot naletim, manj potrpljenja imam za njih. Čedalje manj volje, da bi svoj čas preživljala ob ljudeh, ki verjamejo, da je žival nekaj, kar je pač v korist človeku in ko koristi več ni, je pač nekaj, kar se lahko zavrže. Ali imaš res lahko rad sočloveka, če ne zmoreš imeti rad živali? In če misliš, da imaš rad živali in je po tvojem dokaz za to tvojo strašno ljubezen to, da si včasih imel hišnega ljubljenčka – ali si res lahko rečeš, da si ljubitelj živali, če si omisliš bitje, ki ga nato, ko ni več zanimivo, zavržeš?

Čedalje manj potrpljenja imam za ljudi, ki zmorejo imeti radi samo sebe. Čedalje manj potrebe imam po tem, da bi takšnim upravičevala svoje odločitve. In svojo potrebo po tem, da si kavč delim s kosmatim štirinožcem. In ne samo enim, kar dvema! In če bi bilo čisto po moje, še kakšnim! Čedalje manj potrebe imam po tem, da bi jim poskušala dopovedati, da je možno (in povsem normalno) imeti svoje živali rad kot svoje otroke. Moje srce kipi od sreče, moja jutra so polna mahajočih repkov, dopoldnevi prežeti s skakanjem po kavču, pljuča pa si polnim na dolgih sprehodih, kjer vneto pobiram kakce in se mi oba povodca večkrat zapleteta med seboj. In to me vedno znova nasmeji. Vse to me osrečuje! Ko moža poljubim za lahko noč in ga še tesneje stisnem k sebi, ker je tako dober po duši in tako ljubeč v srcu, ker sliši moje želje in upošteva moje potrebe, ob najini postelji vsak konec dneva smrčita dve zadovoljni bitji. Dve srečni, hvaležni, ljubeznivi bitji.
In tega ne bi zamenjala za nič na svetu.