Pride čas, ko moraš spustiti iz rok

Starši imajo veliko nalog. Na začetku sta med drugim to skrb za suho ritko in brisanje sledi podrtih kupčkov. Kmalu je njihova naloga biti dober zgled svojemu potomcu, pa preživljanje kvalitetnega časa z njim, ga naučiti vse od umivanja zob pa do poštevanke in spoštovanja sočloveka. Misliti s svojo glavo. Bonus točke za to, če zna priti do svojih odgovorov na vprašanja, ki si jih doma ne upajo zastavljati. Ali če iz družine, kjer ne poznajo ljubezni do živali, zraste ljubitelj psov. Včasih se zdi, da se seznam nalog nikoli ne konča in prav zaradi tega si je morda tako težko priznati, da je nastopil čas, ko je treba izpolniti še zadnjo nalogo – spustiti iz rok. Dovoliti, da otrok razpre svoja krila, da z njimi poleti kamorkoli želi.

Vzgoja otroka je kot streljanje z lokom. Starši vplivajo na to, kako dobro se nameri v tarčo, kako zravnano se drži lok, kako močno se napne tetiva. Ampak ko se enkrat tetiva spusti in puščica poleti, – in puščica mora poleteti, saj je to njeno bistvo-, potem lok na let puščice nima prav nobenega vpliva več. Lahko kriči za njo, lahko se jezi, lahko jo zasipava s svojimi pričakovanji in željami, ampak puščica že leti. In puščica večkrat poleti čisto drugam, kot smo želeli.
In s tem ni nič narobe.

Pa lahko starši to razumejo?
Lahko po vseh zamenjanih pleničkah, obrisanih solzah in po vseh neprespanih nočeh sprejmejo, da je otrok odrastel, si izbral družico in da z njo stopa po poti, ki sta si jo izbrala sama in da je to pot, ki ju osrečuje? Lahko stojijo ob strani svojemu otroku, ko le-ta sam izbira svoje odločitve? Ali lahko opazujejo, kako se krila njunega otroka razprejo, se dvignejo v nebo in ga v svoji čudoviti bleščeči veličastnosti nosijo v smeri, ki si jo je sam izbral?

Največ, kar lahko starš da svojemu otroku, je to, da ga nauči samostojnosti in zavedanja, da se mu za svojo samostojnost ni potrebno prav nikomur opravičevati.

*

Ko ga pogleda, vidi ljubezen. Ko jo pogleda, vidi dom. Ona iz njega povleče drznost, on iz nje umirjenost. Veliko tega, kar naredi ona, je zato, da osreči njega in veliko tega, kar stori on, je zato, da osreči njo. Nikoli nista imela težav s tem, da ne bi vedela, kaj ju osrečuje. In če vesta, kaj ju osrečuje, zakaj bi morala komurkoli odgovarjati za to? Komu bi morala polagati račune? Dokler ona sliši njega in on sliši njo, so vsi ostali glasovi samo šum. Nepotreben šum.

Na njuno pot ne morejo vplivati. Sama se odločata, kam bosta zavila in katero smer ubrala. Nikomur se ne bosta opravičevala, da ne upoštevata NJIHOVIH želj kako naj živita SVOJE življenje. Vsi ostali lahko vplivajo samo na eno – na SVOJO reakcijo na NJUNE odločitve. Če je ta pozitivna, jih z velikim veseljem povabita, da hodijo z njima in spremljajo pot, ki jo ubereta. Če pa v njuno smer mečejo težke kamne slabe volje in svojih pričakovanj, pa lahko storita samo to, da se odmakneta (vsaj) toliko stran, da ju njihove granitne kocke ne bodo dosegle.

Imata ravno pravšnji veter v svojih jadrih in nešteto poti, ki jih lahko izbereta.
Zakaj za vraga bi potem izbrala ravno tisto, ki so si jo zamislili oni?

2018-06-22T11:13:11+00:00

Leave A Comment