Klofuta v obraz

Pričakovala sem veliko. Preveč. Predstavljala sem si šik prestolnico, prijetno, prijazno, nasmejano. Kako ne bi bila? Obdana je z morjem in obsijana s soncem. Lizbona, že njeno ime je tako damsko in čudovito. Ližboa, zven njenega imena v Portugalščini je prava poezija. Tolikokrat sem slišala, kako so se ljudje zaljubili vanjo in postala še bolj nestrpna. Komaj sem čakala, da jo spoznam in težko verjela, da je trajalo tako dolgo, da jo obiščem. Ni me motilo to, da je umazana, da je povsod veliko smeti. Tudi Neapelj ni najbolj zgleden kar se tiče čistoče, pa me je navdušil. Receptor v hotelu naju je sprejel brez enega samega nasmeha, njegov obraz je bil brezizrazen. Enako prodajalka. Natakar. Mimoidoči. Brez energije, brez življenja. Stavbe. Okna. Ulice. Ničesar. Stavbe razpadajo, ulice so temne. Pa saj je tudi Sicilija polna razpadajočih mest, pa so kljub temu čarobna. Ali pa zaradi tega še bolj. Pričakovala sem prijazne, nasmejane ljudi. Še tako revni Indonezijci te pozdravijo z nasmehom od ušes do ušes in ne moreš si kaj, da se ne bi tudi sam nasmejal. Sosednja Španija je s svojimi prebivalci nabita z energijo in tisto ljubeznijo do življenja, ki jo začutiš pri ljudeh. Pričakovala sem, da bo vsaj nekaj te energije in ljubezni tudi tukaj. Ni je bilo. Portugalci si z Brazilci delijo jezik, pričakovala sem vsaj košček brazilskega temperamenta. Nisem ga dobila. Zaradi njihovega čudovitega jezika, ki mi je bil vedno pravi balzam za ušesa in čustev, ki jih izlivajo v svoje fado pesmi, sem komaj čakala, da končno obiščem portugalsko prestolnico. Prepričana sem bila, da se bom tukaj počutila kot doma. Nato pa sem ugotovila, da niso samo pesmi žalostne, da so žalostni tudi Portugalci. No, vsaj Lizbonci. Žalostni so njihovi obrazi, njihove kretnje in način, kako se nosijo. Tanka je meja med čustvenostjo in preprosto zateženostjo. In nesramni. Ali pa vsaj izjemno neprijazni. Neuvidevni. Nespoštljivi. Še grafiti so tukaj negativni, čudni, grozeči. Nisem se počutila varno. Pomislila sem, da je morda krivo to, da sem ravnokar prispela iz sproščenega Amsterdama. Nato pa so me v prvih petih minutah v starem mestnem jedru že opozorili, naj zelo pazim na svoje osebne stvari, ker tukaj na veliko kradejo. Da so situacije, ko turisti ostanejo brez svojih denarnic, tukaj na dnevnem redu. Stisnila sem k sebi telefon in fotoaparat in pogledala okoli sebe. Ljudi, ki bi jih morala videti kot potencialne bodoče prijatelje, sem videla kot potencialne bodoče lopove. Krivično? Morda. Pa saj tudi Pariz ni ne vem kako varen, pa se vedno znova vračam nazaj. Našla sem restavracijo v ozki ulici in spila kozarec vina – daj Lizbona, daj osupni me! Zamašek je letel z buteljke, iz sosednjega bara je prihajala čutna glasba – tako lepa in tako žalostna. Pasala je k vinu. Pred mano so se pojavljali in izginjali majhni krožniki z dobro hrano – med drugim okusna polenovka na tradicionalen način in dobra hobotnica na žaru. Na drevesu na ulici, ki se mi je prej zdelo tako žalostno in oskubljeno, sem opazila košato krošnjo z velikimi sočnimi pomarančami. “Končno,” sem pomislila, “počasi bom začutila tvoj pravi čar.” Nato pa kmalu ugotovila, da me ni začenjala navduševati Lizbona, ampak le učinki dobrega rdečega vina. Ah ja.

Pričakovala sem veliko in dobila klofuto v obraz. Pričakovala sem prestolnico z dušo, dobila pa povečan in umazan Piran, z žalostnimi ljudmi, ki so vsaj na videz brez kakršnekoli volje do življenja. Pa obožujem Piran. Njegove ozke, tlakovane ulice. Bližino morja. In tople, tople ljudi. Opomniti se moram, da moram pred vsakim potovanjem pozabiti na vse, kar so čutili drugi in ovržti vsa pričakovanja. Le tako bom lahko kraj začutila preko vseh svojih čutil, ga vzela takšnega kot je in se izognila razočaranju. In na koncu ne imela občutka, da bi morala čutiti nekaj, kar ne čutim. Samo skomignila bom z rameni in rekla: “Mi pač ni.”

Nekega dne ji bom dala še eno priložnost.
Brez vseh pričakovanj.

Nisem pa ravno v veliki naglici, da to storim kmalu.