Spet v zraku.

Varnostni pas pripet. Motorji zagnani. Tri, dva, ena, velika jeklena ptica se požene po pisti. Ušesa mi napolni glasen šum, telo mi pretresa izjemna sila, s katero se letalo počasi odlepi od tal in se požene v nebo. “Spet sem v zraku”, ugotovim razočarano in ne najdem pravega razloga za to. Spet sem v okolju, ki mi vedno znova požene strah v kosti, zašibi kolena in povzroči cmok v grlu. V misli se mi vedno prikradejo temačne podobe z groznim koncem. Zakaj se spravljam v te situacije? Pa saj sem rekla, da bova šla tokrat na potep z avtom, da se izogneva avionu. Nato pa sem zopet, čisto nepremišljeno, v navalu inspiracije, rezervirala letalske karte za na drug konec sveta. Pa saj so okoliški kraji enako lepi, ljudje enako zanimivi, izkušnje enako dobre. In sedaj sem spet tu, spet dvomim v svoje odločitve, spet sem skorajda jezna nase. Ne maram letenja. Ne maram sedeti v tej strašni pločevini, s svojim življenjem v nekih drugih rokah. Na tem premajhnem, skoraj klavstrofobičnem sedežu. Stisnjena od spredaj, zadaj, z obeh strani. Pogledam skozi majhno okence, vidim samo goste oblake in krilo letala, ki jih neustrašno reže in polzi skozi njih. Oči se mi ustavijo na motorju. Pomislim, kako sem kakšen teden nazaj zasledila novico o tem, da je nekemu letalu med letom razneslo motor, ki je nato poškodovalo del plovila, posledično je skorajda v smrt posrkalo potnico, ki je sedela ob oknu in ogrozilo prav vse potnike na letalu. Stresem se. “Groza,” pomislim. 

Globoko zajamem sapo, umirim misli in pomislim na družinski piknik. Na vso družino na kupu na zeleni jasi sredi gozda, kjer stoji majhna lesena hiška in ob njej več desetletij stara lipa, po kateri smo plezali vso otroštvo. Tekmovali, kdo bo ob vzpenjanju v njene višave pokazal čim manj strahu. Deda je medtem ravno dobro segrel žar in babica narezala krompir. Slišati je smeh, klepet in zven krožnikov ter vilic, ki jih nameščamo na mizo. Moja misel je vedno postavljena nekam v prihodnost. S tem se prepričam, da ne pogrevam starih spominov, ampak ustvarjam nove, ki se bodo zgodili takrat, ko bom spet srečno na trdnih tleh in ko bo moja smer odvisna samo od mojih nog in moja usoda odvisna od mojih odločitev. V mislih je nečak starejši, bratranec poročen, stričeva brada je daljša. Karkoli, samo, da imam dokaz, da se vse to dogaja v prihodnosti. Če je v prihodnosti, pomeni, da sem se varno vrnila. Stisne me, ko ugotovim, da se bo to lahko zgodilo šele čez štiri pristanke in tri vzlete. 

Zatopim se v svojo srečno misel, s katero se prepričujem, da bo tudi tokrat vse v redu in da je verjetnost, da gre kaj po zlu, čisto čisto majcena. “Ni pa ničelna,” mi grozeče šepne glasek nekje iz ozadja in zvok motorja skorajda razblini mojo idilo. Še bolj se potopim v svojo misel, zamislim si mamin obraz. Slišim očetov glas. Skorajda lahko zavoham vonj dedkove kolonjske in občutim babin poljubček. Še preden se zavem, je na mojem obrazu nasmeh in ko pogledam skozi okno, pod seboj vidim majhne, vati podobne oblačke, ki nežno plujejo nad pokrajino pod seboj. Letalo se je umirilo, zvok motorja ni več tako zastrašujoč. Lažje zadiham.

Spet sem v zraku. Ena, dva, tri in pred mano se razprejo vse možne dogodivščine, ki si jih lahko zamislim. In o katerih bom ob brezksrbnemu smehu in srečnemu klepetu razlagala vsem svojim najbljižjim. Na zeleni jasi sredi gozda. Štiri pristanke in tri vzlete kasneje. Ali več.