Nazaj na pravih tirih

Ura je odbila polnoč in nedelja se je poslovila. Morala bi odhiteti v posteljo, ponedeljek mi že diha za ovratnik. Vendar potrebujem še trenutek, trenutek s svojimi mislimi. Že dober mesec sem doma in ves ta čas brez, da bi me kam posebej vleklo. Ukvarjala sem se z urejanjem najinega novega doma, delom, preživljanjem časa z družino in medtem nekje v ozadju premlevala o svojem naslednjem potovanju. Z možem sva določila datume za proste dni v naslednjih petih mesecih, vendar pa se nisem mogla odločiti za destinacijo. Želela bi raziskovati Portugalsko, vendar ne bi rada zamudila odkrivanja Turčije. Rada bi uživala v Mehiki, vendar ne bi želela preskočiti Kube. Zdi se popoln čas za obisk Japonske, vendar bi prav tako rada zopet videla Florido, se zapeljala do Miamija in skočila na Bahame. Potem je tu še Islandija, pa Toskana in Peru. Kanada in Argentina. Ahh…

Sicer me je vleklo povsod, pa vendar nikamor tako zelo, da bi preglasilo vse druge. Bila sem neodločena. Zbegana.
Kaj to pomeni? Sem z večjim stanovanjem, z dodatnimi kvadratnimi metri prostora, izgubila željo po potovanjih, po odkrivanju sveta, po nešteto kvadratnih metrih opcij, možnosti, novosti, znanj, spoznanj? Je bila moja popotniška duša tako nemirna samo zato, ker doma nisem imela dovolj prostora?

Sem se iz volka, ki je bil prej svoboden in divji, spremenila v udomačenega psa, ki mu je domač kavč povsem dovolj, da pozabi na svojo pravo naravo? Zakaj me sicer vleče v svet, ampak me ob nobeni izmed destinacij ne zaskelijo podplati? Zakaj se mi ne pospeši utrip, tako kot včasih? Zakaj žongliram z opcijami, skorajda povsem ravnodušno, brez da bi grizla ustnice in stiskala pesti, da pade točno tista, ki si jo želim?

Ne vem. Mogoče sem potrebovala ta odmor, ta miselni oddih od načrtovanja. Mogoče sem morala za trenutek pozabiti na to silo, ki me vleče v svet. Malo napolniti baterije, malo izprazniti kovčke, jih prevetriti in nato napolniti z vsem tem, kar bom lahko pogrešala na naslednjem potovanju. Mogoče mi je bilo malo preveč udobno. Mogoče pa je bil zame ta mesec, ki sem ga preživela doma, tako poln novih doživetij in občutkov, da se mi je vse to zdelo kot eno doživeto potovanje in zato nisem pogrešala potepanja po svetu.

Karkoli je bilo, je mimo. Spet me vleče v svet, spet se počutim kot jaz. Predvčerajšnjim sem na internetu naletela na sliko, ki je spremenila vse. Vsa moja občutja o potovanjih so se vrnila, podvojena, potrojena, s polno silo. Začutila sem to pogrešano željo, to močno silo, to željo po načrtovanju in odkrivanju. Niti ni bistveno to, kaj je bilo na sliki. Samo to, kaj je prebudilo v meni. To potrebo, da moram biti tam. Čimprej, če že ne zdaj takoj. V trenutku mi je bilo jasno, kam moram iti. Kaj moram videti. Kam spadam. Podplati so me zasrbeli in začutila sem skorajda nevzdržno željo po tem, da kar takoj spakiram kovčke in se napotim na dogodivščino. V petnajstih minutah sem splanirala potovanja za vseh naslednjih pet mesecev, kupila letalske karte in začrtala pot.

Spet se počutim kot jaz. Spet sem na pravih tirnicah. Spet imam polne žepe domačih spominov, po katerih bom lahko hrepenela nekje na drugem koncu sveta.
Med odkrivanjem vsega novega.
In sebe.

2018-06-16T22:27:18+00:00

Leave A Comment