Čakam jo.

Odraščala sem med samimi fanti – bratom in dvema bratrancema. Nikoli nisem imela sestre, ne sestrične. Naše igre so bile sestavljene iz lovljenja, divjanja, plezanja po drevesih, streljanja v prazno s plastičnimi pištolami. Oče mi je s službenih potovanj namesto barbik nosil lego kocke, iz katerih sem sestavljala helikopterje in tovornjake. Vedno sem se bolje znašla v družbi fantov, svoje (ženske) prijateljice sem lahko naštela na prste ene roke. Kadar je imela moja ženstvena in nežna plat dovolj fantovskih norčij, sem se odmaknila na samo. Veliko sem brala, veliko sem pisala. Kasneje sem veliko časa preživela na računalniku. Nato se vpisala na računalniško fakulteto, kjer sem bila zopet obdana samo z moško družbo, diplomirala iz (moško dominantnega) računalništva in informatike in danes sem programerka. Ne prenašam spolne diskriminacije, ne smejim se šalam na račun žensk, nihče me ne more prepričati v to, da so pravice in pravila, poklici, dejavnosti in aktivnosti, ki so rezervirana za nasprotni spol. Da bi morale biti moje želje, uspehi in to, k čemu stremim, odvisne od mojega spola. Kot mlajša izmed dveh otrok in hkrati edina punčka v družini, sem se naučila, da se je potrebno boriti. Da je potrebno povedati svoje mnenje, drugače si preslišan. Da je včasih potrebno povzdigniti glas in se boriti za svoje cilje. Zato sem borka. Neizprosna, neposredna, brez dlake na jeziku. Opozarjam na krivico in se borim za pravičnost. Še vedno pa v meni ostaja tista tiha, nežna, ženstvena plat. Ki jo še danes večinoma preživim sama. Še vedno sem obdana z moško družbo, še vedno lahko svoje (ženske) prijateljice preštejem na prste ene roke.

In sedaj … je na poti ona. Tretjič bom teta in prvič bom teta punčki. Nečakinji. Čudoviti princeski. Danes že ves dan hodim gor in dol po stanovanju, kot nekakšna levinja v premajhni kletki in v moji glavi je samo ena misel. Na mojo pogumno svakinjo. In na prvo punčko v družini. Komaj čakam, da jo vidim. Primem njene miniaturne prstke. Vzamem v naročje. Ji nekega dne povem vse o svoji najljubši knjigi. In o tem kakšna junakinja je njena mami. In kako jo obožuje njen oče. Jo naučim programerske logike. Ji dam tisoč in en nasvet in sem ob njej, ko jih bo ignorirala. Jo peljem po svetu. Jo malo zavijam v vato in zelo spodbujam, da je samostojna. Pogumna. Radovedna. Igriva. Neustrašna. Sem ji na voljo kadarkoli in še posebno takrat, kadar so starši preveč in prijateljice premalo. Jo poslušam, se veselim z njo, ji obrišem solze in jo spodbujam, da doseže svoje cilje. Jo naučim, da lahko v življenju doseže vse, kar želi in da ni nič rezervirano samo za fante. Da je slišana in upoštevana. Da je vredna več, kot si lahko sploh zamisli in ljubljena bolj, kot bo lahko kdaj razumela.

Draga naša mala punčka, vedno vedno vedno bom tu zate in presneto komaj te že čakam.

2018-03-23T14:48:33+00:00

Leave A Comment