Nov list

Za menoj so naporni in vihravi tedni, za katere se, ko pogledam nazaj in pomislim na vse, kar se je zgodilo, zdi, da so trajali več mesecev, čeprav se je vse odvilo izjemno hitro. V glavi imam tisoč in eno misel, a začuda je lahka in brezskrbna kot še nikoli. Okoli sebe imam za postoriti še miljon in eno stvar, a začuda sem bolj mirna kot kdajkoli prej. Umirjena. Zadovoljna. Srečna. Zdi se, da je po nevihti vse padlo na svoje mesto.

Vse se je začelo s pripravo na selitvijo v večje stanovanje. Iskala sva selitveni servis (kar na obrobju ni tako enostavno), ukvarjala sva se z logistiko, nabirala razne škatle in bisage, ki bi nama olajšale prenašanje stvari in začela s pakiranjem stvari, ki jih ne uporabljava zelo pogosto. Največji oreh selitve je bil to, da sva večino stvari iz prejšnjega stanovanja vzela s seboj, kar je pomenilo, da je ostal samo en kos pohištva, kamor sva lahko odlagala stvari, ki so čakale na selitev, hkrati pa sva se selila v povsem prazno stanovanje, kjer še ni bilo nobenega pohištva, kamor bi lahko shranila prenešene stvari.

Na dan selitve so prišli namontirati kuhinjo v novo stanovanje, hkrati sva razstavljala posteljo in ostalo pohištvo v starem stanovanju, dajala navodila fantom s selitvenega servisa, pakirala svoje stvari, razstavljala, sestavljala, zavijala, odvijala, odnašala, prinašala. Šele takrat sva se zavedela, kako veliko stvari se je skrivalo v stanovanju in jih je bilo potrebno preseliti. Na srečo sva imela veliko pomoči, ne samo v obliki delovne sile, pač pa tudi v obliki energije in zanosa. Moja babica je poskrbela za bisage, ki so nama olajšale selitev, svakinja nama je priskrbela vodovodarja in električarja, svak je poskrbel, da smo imeli s čim nazdraviti, stric je s svojim ogromnim avtomobilom minimaliziral čas na cesti, moja mami in teta sta pomagali z nošenjem stvari in poskrbeli, da se je staro stanovanje na koncu selitve svetilo kot novo, moj oče pa je poskrbel za tehnične zadeve in za pomoč pri razstavljanju in sestavljanju, tako da se je vse odvilo dokaj hitro, čeprav smo bili vsi na koncu izžeti od napora.

Dva zaporedna dneva smo jedli pico v novem stanovanju na improvizirani majčkeni mizici, okoli katere se nas je stiskalo tudi šest naenkrat in nazdravljali s pivom. Bili smo brez krožnikov in brez pribora, sedeli smo na povsem neujemajočih se stolih. Kljub temu lahko rečem, da so bili ti trenutki moji najljubši trenutki selitve. Smeh, veselje, debate in zadovoljstvo ob pogledu na vse, kar nam je uspelo v tako kratkem času.

Ko sva se konec dneva vsem lepo zahvalila za njihovo pomoč in so se ostali poslovili, sva se vrnila v staro stanovanje in izpraznila ter pospravila še klet, se nato še zadnjič vsedla za najino staro mizo in malo obsedela. Skozi misli so nama švignili spomini zadnjih dveh let. Bila sva srečna. S strahom in pričakovanjem sva se veselila najinega novega poglavja v novem stanovanju in upala, da bova srečna še naprej.

Naslednji dan še ni nastopil čas za počitek. Zjutraj sva se dokončno (in še uradno) poslovila od starega stanovanja, obiskala moževa starša, ki sta praznovala obletnico poroke, nato pa se vrnila domov in pričelo se je urejanje prenešenih stvari, ki mu kar ni bilo konca. Ko je padel večer, sta naju obiskala moja bratranca, da smo skupaj nazdravili novemu stanovanju. Hitro sem zaključila še nekatere službene zadeve in začela s pakiranjem. Ob štirih zjutraj sem namreč že potovala v Washington DC. Ker je bilo veliko za postoriti in le malo časa, sem na koncu spala samo eno uro in že je bil čas, da odidem na pot.

Ko sem se vrnila iz Amerike, sem obtičala na cesti od Brnika do doma – kar šest ur je trajalo, da sem končno prispela domov. Na žalost še vedno ni bilo časa za počitek. Sledilo je odpakiranje kovčka in novo pakiranje, kajti naslednji dan sem s svojim dragim že potovala v Amsterdam. V Amsterdamu sva, po vseh teh napornih dnevih, končno malo zadihala skupaj in se sprostila, še vedno pa nisem uspela užiti sadežev vsega truda, potu, neprespanih noči zaradi selitve. Ko sva se poslovila od Amsterdama in prišla domov, sem, takoj ko sem vstopila v najin nov dom, začutila, da sem doma.

Še vedno čakava jedilno mizo in stole, pa pohištvo v dnevni sobi in veži, hladilnik, internet, pohištvo v pisarni in ostale manjše stvari, pa vendar – najhujše je za nama in umirila sva se. Včeraj sva raztegnila kavč in celo popoldne preživela na njem – s knjigo, časopisom, drug z drugim. Ob skodelici čaja. Doma sva in srečna sva.

Vse v najinem novem domu se mi zdi tako zelo lepo. Imava dovolj prostora, da zamesiva kruh. Ali pa zapleševa salso sredi dnevne sobe. Dovolj prostora za nemoteno delo. In spanje brez distrakcij. Imava veliko svetlobe. Sto magnetkov s potovanj, ki čakajo svoj prostor na hladilniku. Imam predal za svoje najljubše skodelice. Prostor za svoje čaje. In prostor za druženje s prijatelji. Imam popolno okolje in popoln čas, da obrnem nov list. In obrnem ga. Ne čutim potrebe, da bi se oklepala kakšnih starih zamer. Odletele so v nebo kot s helijem napolnjen balon. Ali ljudi, ki name gledajo skozi zamazana očala. Nisem jaz tista, ki bi jih zamazala in ne čutim potrebe, da bi jim jih očistila.

Čistila bom samo svoja, da bom videla svet lep. Sončen. In barvit. Moja vest je čista in srce je odprto.
Zunaj na debelo sneži. Popolno je. Svet je očiščen in zemlja je pobeljena s svežo snežno plastjo.
Neobremenjeno. Čisto. Mirno.
Posadila sem semena hortenzije, ki sem ji prinesla iz Amsterdama. Ko pomivam posodo, jih gledam in čakam, da pokukajo iz zemlje in sčasoma zacvetijo.
Da me obdajo z najlepšimi modrimi cvetovi.
Naj sneži.
S stopinjami, ki jih puščam za seboj in sencami, ki padajo za menoj, grem pogumno v smeri sonca.
Novim dogodivščinam naproti.

2018-02-12T15:45:53+00:00

Leave A Comment