Najljubši trenutki in največje lekcije leta 2017

Še eno leto se je obrnilo. Še eno slovo je pred vrati. Čeprav me v srcu kar malo stisne, ko pomislim kako hitro je čas spolzel skozi moje dni in mesece tega leta, sem hvaležna za vse, kar mi je prineslo. Za vse lekcije in spomine. Niso vsi slabi, niso vsi dobri. Je miks obojega, tako kot mora biti. Zavedam se, da sem za eno leto zrelejša. Za eno leto močnejša. Za eno leto modrejša. In tudi to, da imam v srcu in duši za eno leto več podplutb, odrgnin in prask. Takšno je pač življenje.

Leto 2017 me je naučilo, da ni nič samoumevno. Ne smeh in solze, ne ljubezen, ne jutrišnji dan. Naučilo me je, da moram, vsem pričakovanjem in željam drugih navkljub, najprej poslušati sebe. Se odstraniti od situacij in ljudi, ki me ne bogatijo in ki iz mene vedno znova želijo potegniti le najslabše. Se obkrožati z ljudmi, ob katerih mi poje srce in pleše duša. Ki me s široko razprtimi rokami sprejemajo z vsem, kar sem in z vsem, kar nisem. Ki cenijo in spoštujejo mojo včasih neprijetno direktnost, mojo srčnost in čustva ter veliko težnjo po pravičnosti. Ki mi ne pravijo, da so vse te moje lastnosti nekaj, česar bi se morala sramovati. Z ljudmi, ob katerih sem preprosto lahko to, kar sem. Ob katerih je v meni vedno pomlad. In nikoli zima. In ob katerih je moj glas slišan, sprejet in upoštevan.

Odhajajoče leto me je naučilo, da vsak človek stopa po svoji poti in da so te poti včasih preprosto usmerjene v popolnoma različne smeri, zato se nikoli več ne srečajo v skupnem križišču. In to je OK. Ko se neprestano trudiš ujeti korak od nekoga, namesto da bi preprosto korakal v svojem ritmu, je izčrpavajoče. Včasih je tvoja veličina ravno to, da znaš izpustiti iz rok. Se ne oklepati odnosov, ljudi, občutij, ki jih moraš forsirati. In najti ljudi, ki korakajo v ritmu, ki je bližje tvojem.

Naučilo me je, da brez neudobja ni osebne rasti. Rakci na plaži zapustijo manjšo školjko, v kateri bivajo in se preselijo v večjo, ko jim v manjši postane neudobno. In tako je tudi pri ljudeh. Udobje nas ponavadi pahne v statičnost. V lenobo. V sprejemanje trenutnega stanja in v pozabljanje, da je tam zunaj nekaj boljšega, večjega, nam primernejšega. Šele ko nam je v situaciji neudobno, naredimo nekaj, da jo spremenimo. Se postavimo v boljši položaj. Boljše okolje. Med boljše ljudi. Zato se ne smemo bati neudobja, pač pa ga izrabiti kot sprožilo za napredek. In ne smemo ostajati v za nas slabem stanju samo zato, ker nam je to stanje domače in poznano.

Najljubši trenutki leta 2017

Februarja sem si izpolnila dolgoletno željo, da bi imela tatu. Ne vem kaj točno me je gnalo v to, preprosto čutila sem, da ga moram imeti. Odpeljala sem se na Bled, kjer sem malo stisnila zobe in domov prišla bogatejša za poslikavo na hrbtu. Poleg samega tatuja se mi je v spomin vtisnila tudi reakcija babice, ko je izvedela za mojo novo pridobitev. Glede na to, da v družini poleg mene nihče nima tatuja, sem pričakovala, da bojo njene prve besede v znamenju neodobravanja, zato me je še bolj presenetila, ko je bila nad tatujem navdušena in mi rekla, da bi sama tudi imela takšnega.
Hvala babi 🙂

Aprila sem praznovala svojih 30 let v Parizu. Mož me je zbudil ob petih zjutraj in me odpeljal na Brnik, od koder sva odletela v moje najljubše mesto na svetu. Vikend sva preživela v smehu in poljubih, makronih in rogljičkih, ob sanjskem razgledu in vonju po cvetočih japonskih češnjah.

Ob povratku na domač Brnik naju je pričakala najlepša dobrodošlica.

Moji najlepši trenutki leta 2017 so zagotovo tudi v dneh, ki sem jih preživela v Indoneziji. Tam sem na Baliju jahala (napihljivega) samoroga, ob peklensko vročih 31 stopinjah Celzija odkrivala templje, izvedela vse o kavi v Munduku, spala v vodnem templju, se čudila zelenosti riževih polj in se smejala opičjim norčijam v Ubudu. Pojedla nešteto Nasi Goreng-ov (njam) in eksotičnega sadja, se zagugala v neskončnost deževnega gozda, spala v hišici brez oken in vrat ter se na otoku Komodo srečala z največjimi kuščarji na svetu.

… in se povzpela na vrh otoka Padar.

Na Baliju, sredi zelene džungle, pa se je zgodilo še nekaj, kar mi je spremenilo ves preostanek leta. Tam se mi je namreč porodila ideja, da bi imela svojo spletno stran z imenom Anje ni doma. Ko sem prišla domov, sem počasi, brez kakšnih posebnih pričakovanj, začela ustvarjati spletišče, ki je kmalu tudi zaživelo. Preko bloga sem se spomnila, kako zelo rada se pisno izražam in da to ni samo ljubezen po deljenju svojih dogodivščin in nasvetov s potovanj, pač pa na nek način tudi terapija, kamor izlivam svoja čustva.

Med moje najljubše dni odhajajočega leta je tudi poroka moje najljubše prijateljice. Toliko pozitivne, srčne energije na kupu, da me še danes pogreje misel na ta popoln dan. Dan, ko nisem mogla odvrniti pogleda od nje in njene sreče, hvaležna za to, da lahko praznujem z njo in njenimi najdražjimi. In nazdravljam na vse, s čimer nas bo življenje še razveselilo.

Podaljšan vikend, preživet v Strunjanu, kjer sem preživela nekaj toplih poletnih dni s svojim dragim in kjer sem, ko gledam proti Piranu, najbližje svojemu pokojnemu dedku. Ne ob kamniti plošči, ne ob cerkvenih pridigah, pač pa ob pogledu na Piran. Kjer mi je kupil plastično pištolo, čeprav nisem fant. Kjer me je naučil ene izmed najpomembnejših lekcij v življenju. Kamor se je tako zelo rad vračal. Še eno leto brez njegovih rjavih oči, brez njegovih toplih rok, brez rojstnodnevnih čokolad in tistega pogleda, ki mi je dal vedeti, da sem zanj najlepša punčka na svetu. Še eno leto, ko za njim ostaja samo spomin.

Dnevi v Piranu so se zaključili s čudovitim dnevom v Trstu, kjer sva s prijateljema uživala ob smehu, veselju ter ob pogovorih o preteklih dogodkih in o načrtih za prihodnost.

Avgusta sva se zapeljala v Dolomite, kjer sva pridelala veliko žuljev na nogah, kjer naju je napihalo in ožgalo, a kljub temu sva se imela odlično. Sprehodila sva se okoli treh verjetno najbolj znamenitih vrhov v Dolomitih, se zapeljala do jezera Lago di Braies, tekmovala v tekmi s časom in vremenom na pohodu do pravljičnega jezera Lago di Sorapis, raziskovala kaj vse se skriva v gori Lagazuoi in prečesala prelaz Falzarego. Za konec sva se povzpela še na zanimivo goro Seceda s poševnim vrhom, kjer sva uživala v Aperolu in lazanji.

Iz Dolomitov sva se odpeljala nazaj v Slovenijo, kjer sva se udeležila prijateljeve poroke, že naslednji dan pa odletela v Neapelj, kjer sva uživala v italijanski hrani in pijači, raziskovala otoček Procida, se s trajektom odpeljala do Sorrenta, preživela noč v Positanu in si privoščila limone v vseh možnih oblikah. V limoncellu, limoninem sorbetu, sladoledom z okusom limone in slaščicah z limonino aromo.

Z možem si že dolgo ne podarjava materialnih daril, zato sva tudi letos za njegov rojstni dan sklenila, da nekam odpotujeva. Santorini je bil vedno v najinih mislih, tokrat pa sva se odločila, da ga obiščeva za možev rojstni dan. Preživela sva čudovit teden v raziskovanju vsega, kar Santorini ponuja (in tega, v nasprotju z najinimi pričakovanji, sploh ni malo), od hrane in pijače pa vse do odkrivanja tradicionalnih mestec z belimi hiškami in modrimi vrati (kot npr. Akrotiri, Megalochori, Pyrgos, Oia), lovljenja sončnih zahodov, kopanja v vročih vrelcih in vzpona na (še živ) vulkan, kopanja v neskončnem bazenu s pogledom na glavno mesto Fira, do kopanja na nenavadni plaži, kjer sva uživala v poslušanju orkestra morja in preprosto v uživanju in posvečanju se nama.

Nešteto uric preživetih z mojimi najdražjimi, od družinskih kosil do mnogo kofetkov v dvoje, troje, štiri ter čajčkanja in druženja. Sedenje na kavču in pogovarjanje, sprehodi in debate, trgatev in hvaležnost, sreča in smeh. Oživljanje spominov na preteklost in načrtovanje prihodnosti. Ko si lahko točno to, kar si. Brez sprenevedanj, brez olepševanja, brez pretvarjanja. Upoštevanje in sprejemanje razlik med nami in občutek pripadnosti.

Prvi vikend v decembru sva odletela v Brighton z namenom, da obiščeva najina prijatelja. Vikend je minil v znamenju sproščenih sprehodov po Brightonu ob občudovanju izložb, brskanju po starinarnici in iskanju najlepših skodelic za čaj, sladkornemu predoziranju in obilici smeha. Prečesali smo Ikeo in v mislih opremljali naše domove, obiskali kraljico v gradu Windsor in si privoščili čaj po kraljevsko, se smejali kot norci ob igranju Kart proti človeštvu in se imeli fantastično.

Najlepše pa je zavedanje, da sem vse zgoraj naštete trenutke preživela ob svojem možu (ali pa v tistih redkih trenutkih, ko ga ni bilo fizično zraven, ob zavedanju, da je samo en sms/klic stran), ki je moj prvi, moj edini, moj vse, ki je moja dogodivščina in stabilnost v enem in ne glede na to, kje sva, vedno moj “doma”. To, da sem vsak dan tako preklemansko ponosna nanj in na to, da sem lahko njegova žena. Da me posluša in sliši. Da me objame in potolaži. Da se veseli mojih uspehov in z menoj deli svoje. Da mi daje krila in me, ko je potrebno, povleče nazaj v gnezdo. Nazaj v varen pristan.

On, ki moje želje postavlja pred svoje in ki je dober po srcu in spoštljiv do vseh ljudi. Ki se ne hvalisa, ne šopiri in ne postavlja. Ki večkrat pozabi na sebe, da pomaga drugim.

Hvaležna sem za takšno leto, za vsa doživetja in občutke, dogodivščine in pustolovščine, za vse možnosti in priložnosti, za družino in prijatelje, za vse prepotovane kilometre in za vse dni v domačem okolju, za vsa vznemirljiva raziskovanja in prijetna odkrivanja, premagane poti in dosežene cilje in se že veselim, kaj vse bo prineslo leto, ki prihaja.

Še misel za konec

Leta minevajo s teboj ali brez. Leto mine tudi, če pozabiš misliti nase. Leto mine ne glede na to, če si uresničil svoje sanje. Leto se ne zmeni zate. Zato je pomembno, da se sam zmeniš zase. Da se poslušaš in si vzameš čas za vse tisto, kar te osrečuje. Sama, na primer, imam v prihajajočem letu namen več časa preživeti s konji. Že odkar pomnim so konji moja sreča. Že sam pogled na njih v meni zbudi tisto malo punčko, ki je verjela v samoroge in ki je sanjarila o tem, da je v šolo prijahala na samorogovem hrbtu. Po uri, preživeti v sedlu, sem zadeta od sreče. Leto 2018 se zdi kot popolno leto za uresničevanje največjih želja. Vpišite se v tečaj italijanskega jezika, če vas to osrečuje. Ali v kuharski tečaj. Skočite s padalom. Jo povabite na zmenek. Odpotujte tja, kamor ste si vedno želeli. Opravite tisti klic, ki ga odlašate. Naredite tisto, za kar se prepričujete, da imate še veliko časa, čeprav ga nimate. Kaj lahko izgubite, razen najpomembnejšega, če tega ne storite? In najpomembnejši je čas. Čas zase. Čas za ljubezen. Čas za življenje. Dovolj je bilo odlašanja. Čas je za uresničitev sanj.

Dragi moji,

srečno in pogumno 2018!

2018-02-09T23:31:21+00:00

Leave A Comment