Čas rož

Živiva v času rož. Jaz v svojem, ti v svojem. Čas rož je čas, ko so dnevi polni ljubezni, brezskrbnosti, ko je reči oprosti nekaj najlažjega na svetu. Ko lahko vedno brez napora obrneš nov list. Ali pa ga preprosto iztrgaš iz knjige. Čas rož je čas, ko so priložnosti na dosegu rok. Ko se za vsak zid zdi, da ga lahko brez težav preskočiš. Čas, ko ni nič zamujeno. Ko so dnevi sončni in prijetni, polni smeha in objemov.

Ampak, dragi moj, neprijetna lastnost rož je ta, da ovenijo.
In neprijetna lastnost časa je to, da mine.

In vse, kar ostane, je obžalovanje.

Kot koncert, na katerem si ves čas čakal, da zaigrajo tvojo najljubšo pesem, pa je na koncu niso.
Kot zamujen zadnji prevoz domov po dolgem in izčrpavajočem potovanju na drugem koncu sveta.
Je kot lonček jogurta s pretečenim rokom uporabe, za katerega si mislil, da imaš še veliko časa, da ga poješ.

Obžalovanje.

Da nisi rekel oprosti, ko je bilo to najlažje.
Da si iz knjige iztrgal list, brez da bi ga prebral do konca.
Da si pustil priložnostim, da ti spolzijo med prsti.
Da si mislil, da je vse samoumnevno. Da se vse rane zacelijo same.
Da nisi preskočil zidov, ko se jih je še dalo.

Da si podcenjeval minljivost življenja.
In večnost zamer.

2018-04-24T22:34:56+00:00

Leave A Comment