Zato potujem.

Sedim v lokalu na plaži, ki sva jo odkrila čisto naključno. Ob meni kozarec rdečega vina. Pred menoj pogled na prostrano morje. Zazrem se v daljavo, nosnice mi napolni vonj po soli. Sonce prijetno greje mojo kožo, zato se mi sredi oktobra zdi, da poletje ni nikoli odšlo. Lahek vetrič prijetno pihlja. Popolno je.

Naredim požirek vina in pomislim v kakšnih težavnih razmerah tukaj rastejo trte. Vinogradi so tu povsem drugačni, trte se ne vzpenjajo po zajlah, napetih med količke, ampak so zavite v klobčiče, ki spominjajo na v klobčič zvite kače in niso višje od dvajsetih centimetrov. Tukaj vinogradi ne zasedajo teras, vse je ena sama ravnina. Vročina, veter in pomanjkanje padavin zahtevajo svoj davek. A na tem požirku žlahtne kapljice, ki ga za nekaj sekund zadržim v ustih preden ga spustim po grlu, se to ne pozna. Kot da je prav zaradi težkih razmer, v katerih mora rasti, še toliko bolj okusna. Še toliko bolj plemenita.

Plaža pred menoj je črna, takšnih pri nas ni. Morje je povsem mirno. Zazdi se mi kot privid, kot slika nekega slavnega slikarja. Moja ušesa boža pesem morja, prežetega z nežnimi priredbami najbolj popularnih pesmi, ki prihajajo iz zvočnika. Vsa moja čutila so na vrhuncu. V moji glavi ni ene same skrbi. V tem trenutku sem točno tam, kamor spadam in nikjer ne bi bila raje. V tem trenutku sem tako zelo srečna.

“In to,” pomislim, “je razlog, zakaj potujem.”

Vsem uram na cesti, letališču, v zraku navkljub. Vsem gnečam, dehidraciji, slabemu zraku in še slabši hrani na letalu navkljub. Čakanju v vrstah, čakanju na vkrcanje, čakanju na informacije, čakanju, čakanju, čakanju navkljub. Vsem vzletom in pristankom, ki jih tako zelo ne maram. Ko si ne morem kaj, da ne bi vsakič znova pomislila “kaj pa če se tokrat ne bo dobro končalo”. Vsem “kaj pa če” navkljub. Vsem neprijetnostim navkljub. Vsem časovnim, finančnim, stresnim terjatvam navkljub.

Za en sam tak trenutek. Ko okušam nove stvari, spoznavam drugačne ljudi, slišim tuj jezik. Ko sem v neznanem okolju, prisiljena stopiti iz svoje cone udobja. Prisiljena zrasti. Se odpreti, učiti, oplemenititi. Ko pozabim na vse skrbi, ki sem jih pustila doma. Ko se vse poklopi. Ko nisem Anja, sestra, programerka, lastnica, žena, hčerka.

Ko sem samo srečna.