Takrat bo prepozno.

Ko bom čedalje več spominov s teboj nadomestila s spomini brez tebe.
Ko se bom vsakič, ko te bom potrebovala, naučila preživeti brez tebe.
Enkrat.
Dvakrat.
Trikrat.
Stokrat.

Ko bom za vsak odmrl del korenine malo bolj ojačala svoja krila.
Ko se bom vsakič bolj odvadila zanašati na korenine in se naučila zaupati krilom.
Enkrat.
Dvakrat.
Trikrat.
Stokrat.

Ko te bom vsakič manj povezovala z
objemi, smehom, cvetočimi sončnicami in s po kavi dišečimi jutri.
In te vsakič bolj povezovala s
tišino, zidovi, zaprtimi vrati in z dnevi brez sonca.
Enkrat.
Dvakrat.
Trikrat.
Stokrat.

Dokler nekega dne ne bom razprla svojih kril
in odletela
daleč
stran.

Dokler nekega dne več ne bom imela korenin, zaradi katerih bi se
še kdaj
vrnila
nazaj.