Kaj vse počneš v imenu ljubezni

Gradiš zidove, čeprav jih nočeš.
Gradiš zidove, čeprav veš, da ti škodijo.
Škodijo tebi. Meni. Škodijo nam vsem.

Požigaš mostove, čeprav veš, da so tvoja edina vez s srečo.
Požigaš mostove, čeprav veš, da jih ne samo želiš, ampak potrebuješ.
Potrebuješ ti. Jaz. Potrebujemo mi vsi.

Kuhaš zamere, čeprav si že zdavnaj pozabil zakaj.
Kuhaš zamere, čeprav dobro veš, da te to razžira.
Razžira tebe. Mene. Nas vse.

Z vsakim dnem so zidovi višji.
Z vsakim dnem mostovi bolj pogorijo.
Z vsakim dnem te kuhanje zamer še bolj razžre.

Morda pa, si kdaj pomislil,
morda pa vsega tega ne počneš v imenu ljubezni,
– in tukaj nastopi velik šok –
ampak v imenu svojega ponosa.

Kdaj te je ponos objel?
Kdaj potolažil?
Kdaj te je spravil v smeh?
Ali s teboj spil čaj?

Morda je zadnji čas, da se zdramiš, zbereš, zbudiš iz utapljajočega se objema svojega ega.
Preden bojo zidovi predebeli, da bi kdorkoli lahko predrl skoznje.
Preden bojo mostovi preveč strohneli, da bi kdo upal čeznje.

Moral bi biti starejši.
Modrejši.
Zrelejši.
Močnejši.
Zakaj nisi?

Preden bo prepozno.


Mislila sem, da je tvoja ljubezen brezpogojna.

In samo vprašanje časa je, kdaj bo.

Prepozno.

2018-04-24T22:25:54+00:00

Leave A Comment