Veter z juga

In ko kričal je za njo,
je že dala slovo 
in otrokom poljub:
“Mirno spite,
vi ne poznate
vetra z juga.”

Naredim si kopel. Vodo napolnim skoraj do vrha. Vsa se potopim v njo, da mi steče v ušesa, se prelije čez zaprte oči, lica in nos. Zdaj slišim samo še čudne, zamolkle glasove. Lasje plapolajo okoli mene v neki svoji zamaknjeni resničnosti. Šele sedaj, ko več ne slišim jasno glasov iz okolice, šele sedaj zares slišim. Štirideset kvadratov najinega stanovanja je premalo. Štiristo kvadratov najinega stanovanja bi bilo premalo. Ta svet je preveč prostran, da bi sedela doma. Pomivala posodo, prala perilo in v ozadju poslušala glasove s televizije. Še ena nogometna tekma, ki me ne zanima. Še eno brcanje žoge, v katerem ne vidim smisla. Pomislim na vse letalske karte, ki sem jih preiskala danes. Norveška. Portugalska. Vmes zopet Bali, pa čeprav sem si rekla, da moram pred vrnitvijo tja videti še veliko sveta. Skoraj sem že pozabila, kako zelo zelena so riževa polja in kako nagajive so opice. Islandija. Kalifornija. Pomislim na odprto streho avtomobila, na široko svileno ruto, izpod katere kukajo neukrotljivi lasje in na drvenje po vijugasti cesti vse do morja. On pravi, da ne moreva kar neprestano hoditi po svetu. Doma pravijo, da je čas za druge stvari. Otroke? Hišo? Mačka in lončnico? Plezanje po lestvici stolčkov in dokazovanja? Lovljenje statusov? Za neskončne klepete o dudah, vrtcih, pokakanih pleničkah?

Pa svet? Kdaj bom videla svet?

V mislih spakiram. Kupim enosmerno letalsko karto. Odkrivam svet. Spoznavam ljudi. Pozabim na štirideset kvadratov omejenosti. Pozabim na glasove, ki mi grozeče šepečejo vedno neka nova pričakovanja in me hočejo strpati v kalup. Pozabim na glasove s televizije. Moja edina skrb je, če sem dovolj zavezala ruto okoli vratu ali jo bom izgubila nekje na poti. Nato pomislim, da je sploh ne potrebujem. Se osvobodim.

In nekje globoko v sebi vem, pa čeprav si stežka priznam, da ne osvobodim le sebe.
Da osvobodim
naju
oba.

.

Ko odprem oči, ga vidim. Stoji ob umivalniku poleg mene. Ne sliši mojih glasnih misli. Ravno si je umil zobe, sedaj pa na električno ščetko nastavlja moj nastavek. Kmalu bo nanj izstisnil malce zobne paste in ščetko previdno postavil na poličko. Te drobne stvari, ki jih počne in ki dokazujejo, kako zelo me ima rad. Kot na primer zjutraj, ko v naglici na poti v službo skorajda odleti iz stanovanja pa se med vrati spomni, da me danes še ni poljubil. Pozabi na hitenje, se vrne nazaj in me cmokne na čelo. Pomislim, kako srečna sem, da ga imam in koliko mi pomeni. Ko me pogleda, v njem vidim ljubezen. Ko me objame, čutim dom. Pogled nanj me pomiri. On ni samo moj varen pristan in zatočišče, on je moje morje – včasih mirno in prijetno, včasih razburkano in divje. Za trenutek pozabim na svoja hrepenenja. Pomembno mi je le to, da je ob meni.

.

Dokler
se spet
ne potopim v vodo.
In zares slišim.

2017-09-06T10:11:27+00:00

One Comment

  1. Samo K. August 21, 2017 at 17:38 - Reply

    Jep, za veter ne pride (vsaj tako zelo ne
    ter kar vsak po vrsti) prav, ne ruta, niti klobuk al’ kapa…

    In vendar, kakšen je to blagoslov, če ne prav poseben, z ničemer drugim
    primerljiv občutek, kadar le-ta potegne (zame, zate, za njega plus zAnjo) – z juga!!! ⛵

    https://youtu.be/BsS2_uh4qq4

Leave A Comment