Loading...




Oh, Sicilija…

Ko je padla ideja, da obiščeva Sicilijo, sem bila sprva nekoliko zadržana. Ne vem točno zakaj, morda se mi je zdela premalo eksotična. Morda je bila čisto preblizu, da bi mi lahko uresničila želje po še enem fantastičnem potovanju. Okej, saj Italija je lepa, ampak ali sem res pripravljena za njo zapraviti naboljši termin za potovanje v letu – konec aprila in začetek maja? Ne bi šla raje kam čisto na drug konec sveta? Med slone ali kamele, med tjulne, ki se prosto sprehajajo po plaži ali prašičke, ki plavajo v morju? Se ne bi vzpenjala po najbolj opevanih poteh sveta in jedla najbolj eksotično hrano, kar si jo lahko zamisliva? Ne bi raje spoznavala ljudi, ki so čisto drugačnega izgleda kot midva in ki govorijo jezik, ki nama je popolnoma tuj? Ali bom na Siciliji sploh lahko potešila svojo željo po ustvarjanju lepih fotografij? Na koncu sem se za potep po njej strinjala samo zaradi enega samega razloga. Ko sem bila še neodločena, sem vse znance in prijatelje, ki so že bili tam, začela spraševati o njihovih izkušnjah. In pri čisto vsakem, ki je za seboj že imel tovrstno potovanje, sem opazila nekaj izjemno fascinantnega. Ko si ga vprašal, kako je bilo na Siciliji in kako se je imel, se je prav vsakemu izmed njih obraz kar naenkrat spremenil. Nanj se je narisal zasanjan nasmeh in za trenutek je odtaval, kot da po spominu brska po najlepših spominih in med njimi izbira, kateri izmed njih bi lahko bil absolutni zmagovalec, nato pa končno, čez nekaj dolgih trenutkov spregovoril prvi stavek, ki ga je lahko izpustil in preden bi ga pot po spominih lahko povsem prevzela: “Oh, Sicilija…”

Kaj je na tej Siciliji, da se čisto vsakemu, ki ga vprašam po njegovem potepu po njej, po obrazu razlije nasmeh, pomešan z malo zamaknjenim, a tako zelo iskrenim hrepenenjem in zadovoljstvom, ki ga ni moč skriti? Kaj je na tem sredozemskem, z bogato zgodovino in kulturo prežetim otočkom, da pusti tako močan vtis? Hrana? Ljudje? Narava? Morje? Jutranji kapučino, popoldanski espresso? Pašta? Kaj? Kaj je tisto? Ja nič, morda pa morava odkriti sama. In tako sva šla…

Plan poti

Sicilija je zagotovo čudovita izkušnja v vseh letnih časih, menim pa, da je najboljši čas za njeno raziskovanje pomlad. Naletela nisva na prav nobene gneče, vse je tako lepo cvetelo, bilo je prijetno toplo in ne vroče, cene so bile dosti nižje kot v glavni sezoni, v zraku pa se je vil vonj po mandarinah in pomarančah, ki so ravno prav zrele visele z dreves. Vreme je bilo dokaj spremenljivo, včasih je kazalo na dež, a večjih nalivov na srečo ni bilo. Na obalah in znotraj otoka je bilo prijetno toplo, nekatere dni celo vroče, na Etni pa mrzlo in sneg. Temperatura je bila zelo ugodna za raziskovanje otoka, sneg na Etni pa je pričaral prav posebno izkušnjo – črna zemlja, bel sneg in modro nebo so bili kontrasti, ki se jih nisva in nisva mogla nagledati in se jim načuditi.

Najina pot se je pričela v glavnem mestu Palermo, kamor sva iz Benetk priletela z letalsko družbo Ryanair. Sposodila sva si avtomobil in pot nadaljevala do mesta Cefalu, nato sva dva dni prespala v Milazzu, od koder je najboljše izhodišče za obisk Eolskih otokov. Sledila je pot do Taormine, pred tem pa sva se ustavila v Savoci, na skali zgrajenem slikovitem mestecu, kjer so posneli prizore za film Boter. Ko sva si dodobra ogledala Taormino, sva pot nadaljevala do soteske Alcantara, kjer sva se čudila črnim stenam, ki so posledica lave, ki jo je izbruhala Etna in ki je pred mnogimi leti pritekla do reke Alcantara, se v njej ohladila in ustvarila čudovite črne stolpce, skozi katere je nato reka predrla in naredila črno sotesko, okoli katere se bohotijo živobarvne rastline. Pot sva nadaljevala na Etno, po mnogo ovinkih sva končno prispela do planinske koče Rifugio Sapienza, ki v prevodu pomeni zavetišče modrosti. Zjutraj sva si nadela toliko oblek, kot sva le lahko, saj naju je čakal vzpon na vrh Etne, kjer je bil sneg in led, za nameček pa je še pihalo. Kljub temu sva bila navdušena in prav nič naju ni motilo, da so nama prsti zmrzovali vsakič, ko sva roke potegnila iz zavetja žepov, da bi fotografirala. Bilo je magično, črna prst in bel sneg. In mraz, mraz, mraz. Ker je kazalo, da bo prineslo še več snega, sva zapustila Etno in pot nadaljevala proti Kataniji. Plasti oblačil sva počasi slačila eno za drugo in kmalu sva v avtomobilu sedela že v kratkih rokavih. Katanijo sva nato zgolj na hitro prevozila, kajti bila sva že malo pozna. Najina naslednja postanka so bile Sirakuze, kjer sva si poleg mesta ogledala tudi Dionizovo uho, ki je v skalo vklesana jama v obliki ušesa, z izjemno akustiko in nesrečno zgodovino. Po Sirakuzah sva pot nadaljevala do Agrigenta. Vmes sva si ogledala Modico, od koder izhaja znamenita čokolada, narejena po azteškem receptu ter slikovito Raguso. V Agrigentu sva si ogledala Scalo dei Turchi, ki sva jih ljubkovalno poimenovala turške štengice in Vale dei Templi. Zatem sva pot nadaljevala mimo znamenite Enne, vse do Castelbuona, nato pa v Pollini prespala na posestvu, kjer se ukvarjajo z agroturizmom. Tam sva se na hrbtu dveh žrebcev sprehajala (in galopirala) po okoliških vinogradih, jedla domačo hrano izpod prstov gospodarja in pila odlično vino. Počasi sva se začela vračati na najino izhodiščno točko, še enkrat sva se morala ustaviti v mestu Cefalu, ker je na naju naredil res lep vtis, nato pa sva se vrnila v Palermo, kjer sva prespala blizu letališča, naslednji dan pa zgodaj zjutraj vrnila avtomobil in odletela nazaj domov. Najin potep je trajal 9 dni, brez problema bi na Siciliji ostala še vsaj kakšen teden. Za naslednjič sva si morala pustiti še kar nekaj stvari, za katere komaj čakava, da jih uresničiva.

1. dan: Pristanek v Palermu, ogled Monreala

Odpeljala sva se do Benetk, kjer sva z letališča v Trevisu poletela do Palerma, glavnega mesta Sicilije. V Palermo sva prispela zgodaj popoldne, na letališču prevzela avto, ki sva ga rezervirala preko interneta in se odpeljala do najinega prvega prenočišča, ki se nahaja na hribčku in se zaradi tega ponaša z lepim razgledom na mesto. Ko sva odložila prtljago, sva preostanek dneva namenila raziskovanju mesteca Monreale, ki se nahaja nekje 15 kilometrov od Palerma in je polno ozkih, strmo vzpenjajočih se uličic in čudovitih razgledov. Tam sva ostala vse do večera, ko sva si privoščila dobro večerjo in večerni sprehod po mestu. Že prvi dan je bil slikovit in poln vtisov in komaj sva že čakala, da nadaljujeva najino popotovanje po Siciliji.

Prenočišče: Hotel Bel3 (cena na noč: 59 EUR)
Najem avtomobila: Noleggiare

Za več fotografij iz Palerma kliknite tukaj.
2. dan: Od Palerma do Milazza, s postankom v Cefaluju

Naslednji dan sva se po zajtrku namenila raziskovati Palermo. Ko sva prispela v mesto, sva avtomobil zaradi gostega prometa v mestu parkirala na mestnem parkirišču in skočila na Big Bus, ki naju je popeljal na krožno vožnjo, polno znamenitosti. Tu pa tam sva skočila z avtobusa, da sva si kaj podrobneje ogledala, se malo sprehodila, kaj dobrega pojedla, nato pa zopet ujela nov prevoz. Tukaj sva prvič poskusila za Sicilijo tako znameniti cannolo, ki v prevodu pomeni majhna cev in na katero po videzu tudi spominja. To je sladica, sestavljena iz tršega testa, zavitega v cev in napolnjena s sladkim nadevom, ki ima ponavadi za osnovo rikoto. Nad njim sva bila navdušena, zato sva si ga tekom najinega odkrivanja Sicilije privoščila vsakič, ko je bila prilika. In prilik ni bilo malo. Opazila sva, da si ga Sicilijanci zelo radi privoščijo kar stoje ob šanku – naročijo espresso in cannolo, postanejo za minuto ali dve, da oboje uspešno spravijo vase, nato pa odhitijo dalje po svojih opravkih.
Ko sva se naužila Palerma, sva se vrnila do avtomobila in pot nadaljevala do mesta Cefalu. Razdalja od Palerma do Cefaluja je okoli 71 km, kar je dobra ura vožnje. Nebo nad Cefalujem se je barvalo sivo in kazalo je, da bo deževalo. Zaradi tega sva se odpovedala najinemu načrtu, da se povzpneva na hrib La Rocca, ki nudi prečudovit razgled na Cefalu in namesto tega raziskovala ozke ulice tega obmorskega mesteca. Če imate čas in voljo, vam resnično priporočam vzpon na La Rocco, meni je še danes žal, da sva se tistega dne tako hitro pustila prestrašiti in se nisva povzpela na njo. Ob naslednjem obisku zagotovo!
Pot sva nato nadaljevala do Milazza (147 km – 2 uri vožnje), kjer sva se namestila v hotel, ostalo nama pa je še nekaj časa za večerni sprehod in večerjo.

Prenočišče: Petit Hotel
cena za 2 noči: 154 EUR

Za več fotografij iz CEFALUJA kliknite tukaj.
3. dan: Eolski otoki in raziskovanje Milazza

Naslednji dan sva se zbudila zgodaj, pojedla zajtrk in si pripravila stvari, ki sva jih potrebovala za najin današnji izlet. Ujela sva ladjico in se namenila na Eolske otoke, ti so sestavljeni iz osmih otokov: Vulcano, Lipari, Salina, Panarea, Stromboli, Filicudi in Alicudi. Želela bi si obiskati Stromboli, ki je menda že vsaj zadnjih 2000 let aktiven vulkan in iz katerega lije lava. Lahko se vzpnete nanj in občudujete njegovo veličastnost v vsej njegovi mogočnosti. Midva sva zaradi svojega natrpanega urnika in dejstva, da je otoček najbolj oddaljen od obale Sicilije od vseh ostalih, obisk izpustila, zato to ostaja še nekaj, kar bova morala nujno storiti, ko se vrneva na Sicilijo. Namesto tega sva obiskala dva bližja otoka. Prvi je bil Lipari, ki je največji in najbolj popularen otoček (tudi najbolj natrpan) od vseh naštetih in kjer sva se potepala kakšno uro ali dve, nato pa si privoščila vsak svojo pico. S tem sva si nabrala moči za najin naslednji podvig. Ujela sva ladjico za na otok Vulcano, ki je najbolj južni od osmih otočkov in je eden imed štirih aktivnih vulkanov na Siciliji, tam pa se povzpela vse do njegovega kraterja. Vzpon je bil eden izmed mojih najljubših doživetij na tem potovanju. Zemlja je bila črna, razgledi na okoliške otoke, na morje in na sam otoček so bili preprosto čudoviti. Na vrhu je odprtina, iz katere se vali rumen dim. Ta dim so vroči žveplovi plini in vse skupaj smrdi po gnilih jajcih. Z veseljem bi na vrhu preživela še kar nekaj časa, da bi si lahko še bolj vtisnila v spomin vso to čudovito, divjo naravo okoli sebe, ki spominja na nek drug planet, vendar pa se nama je že rahlo mudilo nazaj na ladjico, zato sva na hitro poslikala in se napotila nazaj v dolino. Ker sva bila nazaj prej, kot sva pričakovala, sva si lahko v miru privoščila še ledeno kavo. Tako sva ta čudoviti otok, ta magični vzpon zaokrožila še s tem in dan je bil popoln. Ko sva z ladjico prispela nazaj na Sicilijo, sva bila že kar utrujena, zato sva raziskovanje Millaza prestavila na naslednji dan.

Prenočišče: isto kot prejšnji dan

Za več fotografij z Vulcana kliknite tukaj.
4. dan: Millazo, botrova Savoca in prihod na Taormino

Zjutraj po zajtrku sva si spakirala stvari in jih pospravila v avtomobil, sama pa se namenila raziskovati Milazzo, ki ima čudovito staro mestno jedro, nad katerim se bohoti srednjeveški grad. Čeprav sva tukaj prespala samo zaradi najboljšega izhodišča za raziskovanje Eolskih otokov, sva bila tudi nad samim Milazzem navdušena. Povzpela sva se na staro utrdbo, s katere sva videla vse do Etne (ta se je kot ponavadi žal sramežljivo skrivala za oblaki), zopet jedla slaščico cannolo in pila najboljši espresso v življenju. Bil je res lep sončen dan, bila sva polna energije in Milazzo je bilo popolno mesto za odkrivanje tisti dan.
Ko sva imela dovolj raziskovanja, sva se vrnila do avtomobila in se odpeljala do najine naslednje destinacije – oboževane Taormine. Razdalja med Milazzem in Taormino je nekje 90 km, kar nama je vzelo kakšno uro in pol. Na poti sva naredila krajši ovinek in se ustavila še v znamenitem mestecu Savoca, kjer sva v baru Vitelli spila kozarec rdečega, točno na istem mestu in za isto mizo, kjer sta v filmu Boter sedela Michael Corleone in Apollonijin oče, gospod Vitelli.

Prenočišče: Jonic Hotel
cena na noč: 82 EUR

Za več fotografij iz Milazza kliknite tukaj.




5. dan: Taormina, nato soteska Alcantara in prihod na Etno

Taormina je na skali zgrajeno mesto, do katerega se dostopa bodisi po izjemno ovinkasti cesti ali pa z vzpenjačo, ki vas ponese od vznožja do vrha in nazaj. Prenočišča na sami Taormini so veliko dražja kot tista na vznožju, zato sva prespala v hotelu blizu znamenitega otočka Isola Bella. V času najinega obiska je bila vzpenjača v okvari, zato nama je preostalo samo to, da ujameva avtobus ali pa se zapeljeva sama s svojim avtomobilom. Ker je parkiranje na Taormini izjemno omejeno in ker je pot kar malo adrenalinska, sva se odločila za avtobus. Po nešteto ovinkih sva končno prispela na vrh Taormine, ki naju je zaradi prepolno turistov kar malo razočarala. Verjetno je to edino mesto na Siciliji, ki naju ni osupnilo. Za najin okus je preprosto preveč turistična. Ogledala sva si Teatro antico di Taormina, ki je staro grško gledališče, zgrajeno v tretjem stoletju pred našim štetjem. Ko sva se vrnila nazaj v hotel, sva spakirala stvari in pot nadaljevala proti Etni. Vmes sva se ustavila še v soteski Alcantara, ki naju je zaradi svojih črnih sten v kombinaciji z barvitostjo cvetočih rastlin povsem očarala. V poletnih dneh se lahko celo kopate v reki, ki teče skozi njo. Nato sva pot nadaljevala in se povzpela do planinskega doma na Etni, kjer sva prespala.

Prenočišče: Rifugio Sapienza
cena na noč: 92 EUR

Za več fotografij iz Savoce in Taormine kliknite tukaj.
Za več fotografij iz soteske Alcantara kliknite tukaj.
6. dan: Vzpon na vrh Etne

Prespala sva na Etni. Misel na to naju je razveseljevala in malo strašila. Spiva na aktivnem vulkanu! Na vulkanu, ki lahko brez opozorila zahrumi in zabobni in začne bruhati lavo. Večerja v planinskem domu Rifugio Sapienza je bila odlična, prav tako zajtrk. Vesela sva bila, da sva prespala le nekaj korakov stran od vzpenjače, ki naju bo ponesla na vrh. Vremenska napoved: sneg, mraz, led. Nadela sva si vsa možna oblačila, ki bi naju lahko vsaj malo ogrela, kupila karte za vzpenjačo in se začela vzpenjati še višje na vulkan. Višje kot sva se dvigovala, bolj belo je bilo vse okoli naju. Ko sva prišla na vrh, sva počakala še na terensko vozilo, ki naju je popeljalo na samo špico tega mogočnega vulkana. Tam sva izstopila in se v ogranizirani skupini sprehodila do kraterja. Bilo je izjemno mrzlo in izjemno slikovito. Ko sva vsaj malo ogrela ledene prste v žepih, že sva jih vlekla iz njih, da sva lahko s fotoaparati zajela vso to lepoto okoli naju. Ko sva se vrnila nazaj na toplo, sva spila vročo čokolado in speči velikanki pomahala v slovo. Vrnila sva se do avtomobila in nato mnogo ovinkov kasneje v njem že sedela v kratkih rokavih. V vetrovne Sirakuze sva prispela popoldne in se sprehodila po mestu. Ponovno sva si privoščila slaščico cannoli v slavnem Cannoli del RE in si ogledala otoček Ortygia, ki je zgodovinsko jedro mesta.

Prenočišče: Aretè B&B
cena na noč: 72 EUR

Za več fotografij z ETNE kliknite tukaj.
7. dan: Od Sirakuz do Agrigenta

Zbudila sva se v Sirakuzah, kjer sva dopoldne namenila obisku tržnice. Tam sva poiskala gospoda, ki je znan po tem, da ustvarja sendviče in iz njih naredi pravo umetnost in izvrstni kulinarični dogodek. Vedela sva, da tega ne smeva zamuditi. Krajši sprehod po tržnici in kmalu sva opazila vrsto ljudi, ki so že čakali na svoj sendvič. Postavila sva se v vrsto in takrat se je začela prava predstava. Pred najinimi očmi so nastajali sendviči z vsemi možnimi sestavinami, pa začimbami in pokapani z limetinim sokom, vseh vrst salam in sira. Med čakanjem so nam razdelili v okušanje različne sire in salame in skorajda bi se že najedla preden sva prišla na vrsto. Prav videlo se je, kako gospod uživa v tem, kar počne najbolje. Vsak njegov sendvič je njegova mojstrovina – nerad sliši strankina navodila, najraje se kar preda svoji inspiraciji in ustvari vedno nekaj novega. Sendvič, ki je bil tako bogat in tako obložen, da sva ga komaj držala v rokah, ni bil fascinanten samo po videzu, ampak tudi po okusu – ne samo najine oči, tudi najine brbončice so doživele pravi spektakel.
Ko sva se najedla in spila kavico, sva si ogledala še grško gledališče, arheološki park Neapolis in Dionizovo uho. Ko sva vsaj za silo občutila in raziskala ta zanimiv del Sicilije, sva pot nadaljevala do Agrigenta. Ustavila sva se v izjemno slikovitem mestecu Modica, iz koder izhaja čokolada, ki jo pridelujejo po starem azteškem receptu in nato še v Ragusi, kjer sva si privoščila sladoled, ki ga pridelujejo iz vina. Ko sva končno prispela do Agrigenta, je bila že temna noč, zato sva zaspala takoj zatem, ko sva prispela do najinega prenočišča.

Prenočišče: Un Tuffo alla Scala dei Turchi
cena na noč: 55 EUR

Za več fotografij iz Sirakuz kliknite tukaj.
8. dan: Agrigento

Prespala sva v prenočišču, ki je zelo blizu turških štengic, zato sva lahko zajtrk pojedla v miru, nato pa se odpravila proti njim. Nebo je bilo oblačno in malo me je skrbelo, da bo deževalo. Ko sva prispela do Scale dei Turchi, sva bila nekaj minut tam čisto sama. Le midva. In morje. In veter. Splezala sva na njih in se čudila vsej tej belini. No, v resnici sem se ji čudila sama. Moj moški je bil zaposlen z nečim drugim. “Anja..” je rekel. Pogledala sem ga. Začel mi je nekaj govoriti, nekaj lepega in kmalu sem se začenjala zavedati, kaj počne. V rokah je stiskal škatlico. Oblile so me solze. Pokleknil je. Odprl škatlico in me vprašal: “Bi se poročila z mano?” Moj moški je vso to pot, vse te najine dni na Siciliji, iskal in potrpežljivo čakal na popolno priliko za to veliko vprašanje in tam na teh belih turških štengicah jo je našel. Midva in morje in veter. Solze so mi lile iz oči, skočila sem mu v objem in takrat sva se iz fanta in dekleta prelevila v zaročenca in zaročenko. Izza oblakov je posijalo sonce.

Ko sva prišla malo k sebi in vsaj malo ukrotila čustva, sva v daljavi že opazila turiste. Najine samote je bilo konec. Še enkrat sva se ozrla po prazni, tihi belini, kjer sva slišala samo veter in bučanje morja in se od nje poslovila. Na poti nazaj sva srečala kar nekaj turistov, ki so bili napoteni tja, od koder sva prihajala in šele takrat sva se zavedela, kakšno srečo sva imela, da sva imela nekaj neprecenljivih trenutkov čisto zase. Domačini so ob plaži začenjali postavljati stojnice s spominki, lokali so počasi odpirali svoja vrata. Trenutek samote je bil zdaj samo še spomin.

Najina naslednja destinacija je bilo odkrivanje Doline templjev (Valle dei Templi). Karkoli sva se naučila tam, karkoli sva videla in kogarkoli srečala, vse je ostalo v nekakšnem zamegljenem spominu, spominjam se samo še občutkov, ki mi jih je povzročilo njegovo vprašanje in njemu moj odgovor.

Pot sva nadaljevala do Enne, Castelbuona in nato do Polline, kjer sva prespala na posesti, kjer se skriti v hribih in med neskončnimi nasadi vinske trte ukvarjajo z agroturizmom in skrbijo za konje. Gospodar posesti nama je pripravil odlično večerjo, za naslednji dan pa sva se dogovorila za dvourno ježo okoli posesti, ki sem jo že komaj čakala.

Prenočišče: Tenuta Luogo Marchese
cena na noč: 80 EUR

Za več fotografij iz Agrigenta kliknite tukaj.
9. dan: V sedlu med vinogradi Polline

Dan sva pričela z odličnim zajtrkom, ki nama ga je pripravil gospodar posesti, nato pa sva se napotila do hleva, kjer so nama predstavili najina konja, ju osedlali in naju namestili nanju. Sledila je dvourna ježa med vinogradi, ki je minila čisto prehitro. Konja sta bila res lepo vzgojena, zato je bila ježa prava sprostitev. Ko smo se vrnili nazaj do posesti, sva nekaj časa namenila še ukvarjanju s konji, nato pa kmalu nadaljevala najino pot nazaj do mesta Cefalu, ki nama je ostal v lepem spominu, zato sva ga hotela videti še enkrat. Tudi tokrat sva se žal odpovedala vzponu na La Rocco, namesto tega pa sva si privoščila odlično kosilo v centru mesta. Ko sva se najedla, sva pot nadaljevala proti Palermu, kjer sva v okolici letališča najela sobo in se pripravila, da naslednji dan vrneva avto in poletiva nazaj domov. Najine Sicilijanske dogodivščine je bilo konec. In še preden sva se ozrla nazaj po premnogih dogodivščinah, ki sva jih doživela v teh dneh, sva si obljubila, da se kmalu spet vrneva.

Prenočišče: TAM Vacanze B&B
cena na noč: 70 EUR

Za več fotografij iz Castelbuona, Enne in Polline kliknite tukaj.

Za konec

Na Sicilijo sva odpotovala brez kakšnih posebnih pričakovanj. Vrnila pa sva se s premnogo čudovitimi fotografijami, prelepimi spomini za vse življenje in še z enim hrepenenjem v srcu več. Sicilija naju je očarala s kontrasti – še isti dan sva zmrzovala na Etni in se nastavljala sončnim žarkom v Sirakuzah. Hodila sva po črni zemlji, pokrito z belim snegom. Očarala naju je s hrano – toliko “mmm” in “njamm” verjetno nisva izrekla nikjer drugje po svetu. Sicilijanci vedo, kako se pripravi kava. In testenine. In pica. Pa morska hrana. File ribe, povaljan v zdrobljenih pistacijah. In slaščice. Še danes sanjam o cannolu. Pa o trdih cantucinni piškotih, brez katerih ni pravega čajnega obreda. Sicilija naju je očarala s svojim žarom in čarom. Ljudje so pristni, prijazni in iskreni. Narava je prečudovita, prepolna pohodniških poti in premnogih motivov za prelepe fotografije. In danes lahko tudi midva, ko naju kdo vpraša po najinih spominih, v prvih nekaj trenukih le globoko zavzdihneva in hrepeneče izjaviva: “Ohh, Sicilija…”

.

.

Namig: 

  • Če opravljate rezervacijo preko Booking.com, uporabite to povezavo in booking.com vam bo povrnil 15 EUR
  • Če opravljate rezervacijo preko Airbnb in je to vaša prva rezervacija, s to povezavo prejmete 30 EUR popusta



Booking.com


2017-11-22T13:11:01+00:00

Leave A Comment