Pozno popoldne. Sonce se počasi poslavlja in za njim ostajajo čudovite oranžno-rozaste lise na nebu. Morje je povsem brez valovanja. Gladko kot solza. V daljavi se riše Piran. Ta me vedno spomni na dedka. Še predobro se spomnim dogodka izpred mnogo let, ko sta mene in mojega brata najina dedek in babica peljala na počitnice v Piran. Bila sva navihana otroka in ker je med nama le leto in pol razlike, sva bila vedno bolj tekmeca kot prijatelja. Prej sovražnika kot zaveznika. Dedek je bratu na tržnici kupil igračko – pištolo. Ker je ni tudi meni, sem se v trenutku ujezila na dedka, iz protesta stekla stran in šla kuhati mulo na pločnik. Ko me je dedek dohitel in našel na ulici, ni razumel moje žalosti – pa saj jaz sem punčka, zakaj bi jaz hotela pištolo? Pogledala sem ga z vso resnostjo in ga vprašala: “Ali si jaz zaslužim kaj manj kot moj brat?”

Kar je sledilo, je bila verjetno največja lekcija mojega življenja. Deda me je prijel za roko, me peljal na tržnico in mi kupil čisto svojo pištolo. Pokazal mi je, da med mano in bratom ni nikakršne razlike – ne zaradi spola! Dal mi je vedeti, da si zaslužim vse, kar si zasluži fant, če se le ne pustim prepričati drugače. Moj dedek, vzgojen povsem v drugem duhu, me je tistega dne naučil, da ni nobenega pravega razloga, da jaz v življenju ne bi stremela k temu, kar naj bi bilo rezervirano za moške. Da ni absolutno nobenega razloga, da bi mislila, da sem manjvredna, ker sem ženska. Da si zaslužim kaj manj. Da so poklici, ki niso zame. Dejavnosti in aktivnosti, ki niso zame. Pravila in pravice, ki niso zame. Čeprav se družba trudi še tako zelo prepričati v nasprotno, sem lekcijo obdržala do danes. Dedek mi je tistega daljnega poletnega dne v Piranu dal največjo in najlepšo popotnico za življenje – samospoštovanje, vero vase in pogum.

Spomini na dedka so vedno tako zelo močni in prav vedno udarijo iznenada. Vsako dekletce bi si zaslužilo dedka, kot sem ga imela jaz. Vedno me je gledal z brezpogojno ljubeznijo – ob pogledu name se mu je obraz razsvetlil. V očeh si mu lahko prebral, da me ima za svoj zaklad. Vsa skodrana črnolasa dekleta je primerjal z menoj, mene pa nikoli z drugimi. Skozi vso otroštvo in odraščanje me je spremljala toplina njegove ljubezni. Njegove roke so bile vedno tako tople. Vsakič, ko sem ga cmoknila za uho, se je zdrznil, se nato malce pretvarjal, da mu to ni nič kaj prijetno, pa vendar ni mogel skriti, da sem mu s tem polepšala dan. Ko sem mu povedala za svoje uspehe, je od sreče kar zacepetal na mestu. Čeprav sem zaradi tega srečna, me spomini nanj vedno tako preklemano zabolijo. Včasih še vedno pričakujem, da ga bom našla v njegovi dnevni sobi, med reševanjem križanke in s televizijo čisto preveč na glas. In da me bo pogledal s tistimi svojimi toplimi očmi. Nato pa se moram spomniti, da ga ni več.

Počasi se vrnem nazaj v sedanjost. Morje me objema, ko počasi, čisto na rahlo brcam nekam dol v globino. Kako malo je potrebno, da ostajam na površini. Kako malo je potrebno, da ne potonem. Samo en zamah vsake toliko. Brez kakršnegakoli truda in napora. Ni se mi potrebno boriti z morjem, on ne želi, da potonem. Morje je ljubezen in sol. Kot možev objem, ko priteče z večernega teka, ves poten in zasopel. Ko začuti, da me premagujejo čustva in me brez besed stisne k sebi. Ljubezen in sol. In ko pride val in  se mi zazdi, da moram brcati in kriliti z rokami na vso moč, da ne potonem, se moram spomniti, da je morje samo ljubezen in sol. Morda je morje darilo narave ljudem in vsem bitjem, da nas spominja, da se moramo v vseh situacijah v življenju, še posebno takrat, ko se znajdemo v stresnih in napornih trenutkih, samo umiriti. Zaupati vase. Najti svoje notranje ravnovesje. Nato pa nežno brcati dalje. Morda je morje ves smisel življenja. V njem so ujeti spomini iz preteklosti, lekcije za sedanjost in pogum za prihodnost.

Ljubezen in sol.