Mojih 10 najljubših doživetij na Baliju

Na Baliju na skoraj vsakem koraku naletiš na nekaj izjemnega. Naravne lepote, premnogo skrivnostnh templjev, prijazni ljudje s širokimi nasmehi in neko čudno verzijo angleščine, konkretno zmešan promet, okusna hrana, nenavadni sadeži in fantastična doživetja. Z veseljem se spominjam najinih dni na Baliju, spodaj pa sem zbrala deset doživetij, ki jih zagotovo ne bom nikoli pozabila in za katera sem vesela, da sem jih lahko črtala s svojega bucket lista*.

1. Gugalnica sredi Ubuda

Prvič sem zakričala na glas, drugič samo še v sebi, tretjič sem bila že zasvojena. Gugalnica, da padeš dol. Ko se odrineš z vzletišča, se znajdeš sredi palm, nad slapom in reko Ayung, s pogledom na goro Agung in s palmami tako daleč, kot ti seže pogled. Da sva se lahko gugala na tej gugalnici, sva morala rezervirati prenočišče preko Airbnb, kajti ta gugalnica je zasebna last in do nje lahko dostopate le, če stanujete v eni izmed dveh vil, ki se ju da najeti in si delita dostop do gugalnice. Obe vili sta narejeni iz lesa tikovca in s povsem odprto zasnovo, kar pomeni, da nimata ne oken, ne vrat – več o najini izkušnji si lahko preberete tukaj. Ker sta stanovalca v sosednjo vilo prispela šele ponoči, sva imela gugalnico zase takorekoč ves dan – od takrat, ko sva se prijavila v prenočišče pa do takrat, ko je padla noč in je orkester vseh žužkov okoli naju postal preveč glasen, da bi se še počutila varno tako na odprtem in sva se raje umaknila bolj v notranjost hiške. Tako sem se lahko nagugala v miru do onemoglosti in brez gledalcev, vseskozi sva bila le midva.

Najlepše gugalnice na Baliju najdete tukaj.

2. Jatiluwih riževa polja

Najbolj znane riževe terase so zagotovo Tegalalang Rice Terraces, ki so priročno blizu centra Ubuda, vendar pa če le imate možnost, obiščite malo manj znane, a izredno lepe in prostrane riževe terase Jatiluwih Rice Terraces v osrednjem delu otoka, kjer se lahko sprehajate do onemoglosti (in pokurite baterijo od fotoaparata, saj so pogledi res čudoviti), nato pa v kafiču, ki nudi lepe poglede na terase in brezplačen brezžični internet, spijete avokadov sok, kavico ali pa kaj tudi prigriznete. Naj omenim še riževe terase, ki jih največkrat vidite na razglednicah – te se nahajajo na strogem vzhodu Balija ob vodnem templju Tirta Gangga.

 
3. Sveti opičji gozd (Sacred Monkey Forest)

Neko posebno zadovoljstvo je gledati bitja, ki so človeku tako zelo podobna, pa še vedno tako prvinska. Če se malo ustavite in opazujete opice v svojem okolju, ste hitro priča prizorom, kot so druženje dveh mamic s svojima malima opičjima mladičema, pa ko eden nagaja drugemu, dokler opičja mati od drugega ne izgubi živcev in udari po prvem mladiču, le-tega pa nato njegova opičja mati kar se le da hitro zgrabi, ga povleče v svoje naročje in s kretnjami in mimiko na obrazu pove drugi opičji samički “pusti, pusti ga, je že v redu” ali pa kako mali opičji mladiček, ves podivjan od vseh zanimivih stvari, ki se dogajajo okoli njega, komaj čaka, da zapusti mamino okolje in jo mahne po svoje, pa ga njegova opičja mati preprosto z zadnjo taco drži za rep, medtem ko sama malička banano, ki jo je ukradla nič hudega slutečemu turistu. Sveti opičji gozd je raj za takšne prizore, ob katerih sem se široko smejala in bila čisto raznežena, ko je name splezala mala opica, se me nežno oprijemala s svojimi mehkimi tačkami in se ji ni prav nič mudilo skočiti dol z mene. Sveti opičji gozd je peš dosegljiv iz samega centra Ubuda, od glavne tržnice se sprehodite po glavni ulici (ki se prikladno imenuje Jl. Monkey Forest) in ga boste dosegli nekje v desetih minutah. Ko ste enkrat tam, si vzemite čas in prehodite gozd po dolgem in počez – poiščite najlepše kotičke in takšne bolj skrite, kjer ni veliko turistov. Poskusite se upreti kupovanju banan, opice lahko postanejo precej agresivne v trenutku, ko vam prodajalec banane porine v dlan in zelo kmalu ostanete brez njih. Če se upirate, boste tarča glasnega nadlegovanja, opice pa vas lahko celo poškodujejo.

 
4. Tržnica v Ubudu

Živobarvne figurice, obleke vseh vrst, vreče za blazino za jogo, podstavki za kozarce, umetnine, klobučki in ostala pokrivala, šali in rute… na tržnici v Ubudu najdete skorajda vse. Sprehod mimo vseh stojnic je gotovo svojevrstno doživetje, barantanje za ceno pa še bolj. Bodite pripravljeni na močnega nasprotnika, ljudje tukaj jemljejo barantanje zelo resno, zato ne pozabite na zdravo mero spoštovanja, vseeno pa vam ni potrebno pristati na vsako ceno – če se vam ne zdi pravična, je ne sprejmite. Prodajalca najbolj razorožite s tem, ko se obrnete stran in se pripravite na odhod, takrat dobite tudi najboljšo ponudbo. Sama se ne morem ravno pohvaliti s svojimi sposobnostmi barantanja, so pa kljub temu z menoj domov odšli slončki, dva kimona in en kup podstavkov za kozarce – z vsem sem zelo zadovoljna, najlepše pa je to, da me dnevno spominjajo na najin potep po Baliju.

 
5. Spanje v vodnem templju

Vodni tempelj Tirta Gangga se nahaja na vzhodu Balija in je eden najbolj mirnih in prijetnih templjev, kar sva jih obiskala. Iznajdljivo sva si prenočišče rezervirala v edinem hotelu, ki se nahaja znotraj templja, zato sva naslednje jutro imela ves tempelj čisto zase, saj sva se namenoma zbudila malo bolj zgodaj, da sva prehitela vse množice turistov in tempelj v miru poslikala preden so uradno odprli njegova vrata. Kosilo, večerjo in zajtrk sva jedla v restavraciji od hotela, s pogledom na ves vodni tempelj. Hrana je bila tradicionalna in zelo dobra, najbolj pa sem uživala v vseh sokovih, ki so jih imeli v ponudbi – avokadov, pitajin, graviolin (soursop) so bili vsi po vrsti tako okusni, da še danes sanjam o njih. Prijetna atmosfera, lepi pogledi, odlična hrana, mnogo raznovrstnih cvetočih rastlin, po vrhu pa še bazen, v katerem se lahko brezplačno skopate, če prenočite v hotelu – vse to je krivo, da obisk tega templja štejem pod svojih deset najljubših doživetij na Baliju.

 




6. Vzpon na tempelj Pura Lempuyang

Meni najlepši tempelj od vseh, ki sva jih obiskala, je bil Pura Lempuyang (pura pomeni balinejski hinduistični tempelj), ki v prevodu pomeni “vhod v nebesa”. Je eden najstarejših templjev na Baliju in sestoji iz večih templjev, med katerimi je mnogo stopnic – najvišji tempelj leži 1175 metrov nad morsko gladino in če ga želite doseči, vam bo to vzelo kar 2 ali 3 ure hoje po več kot 1700 stopnicah, da ga boste končno dosegli. Midva sva se zaradi vročine, vlage v zraku in pomanjkanja časa zadovoljila s prvim templjem in z njim s prvimi vrati, ki so menda tako ali tako najlepša. Bilo je tako vroče, da na naslednje templje nisva niti pomislila. Že tako se nama je zdelo, da namesto v nebesa, vstopavava v vroč, soparen pekel. Kljub temu je bilo izjemno lepo in če naju ne bi lovil večer, bi z veseljem tu ostala še kar nekaj časa.

 
7. Kolesarjenje in sprehajanje med polji modrih hortenzij

Ni skrivnost, da so moje najljubše rože prav modre hortenzije, zato si lahko predstavljate, kako srečna sem bila, ko sem skozi okno avtomobila prvič ugledala velike modre cvetove, ko naju je šofer dostavil v Munduk. Sprva skoraj nisem upala verjeti, da sem se znašla v tem raju hortenzij. So to res hortenzije? Je to možno? Kako? Zakaj? Kmalu sem izvedela, da jih tam gojijo samo in zgolj z enim razlogom – so del darovanj, ki jih prebivalci Balija vsakodnevno pripravljajo, da se zahvalijo svojim bogovom. Tej informaciji sem se začudila, vendar se nisem pritoževala – očitno imajo njihovi bogovi dober okus. 🙂 Klima v tem delu Balija hortenzijam zelo ustreza, saj je podnebje hladnejše, padavin pa veliko. Prijavila sva se na vse možne pohode in kolesarjenja, ki so vključevali hortenzije, da bi se jih čim bolj naužila. Ko je mož poskrbel, da sem v vilo dobila velik šopek meni tako ljubih hortenzij, sem jih nekaj (po maminem nasvetu) razrezala, zavila v vlažno krpo in pretovorila domov. Doma so začele poganjati, jaz pa upam, da se tudi obdržijo – lepšega spominka z Balija si ne bi mogla omisliti.

8. Plavanje v neskončnem bazenu

V Munduku sva imela na razpolago bazen, ki je nudil ne samo osvežitev, pač pa tudi atraktivne priložnosti za fotografiranje, zato sva ga koristila vsak dan. Ne glede na to, ali je bilo jutro brez oblačka, ali pa zelo oblačno popoldne, včasih tudi deževno in nevihtno, zdelo se je, da bazen nima nikoli slabega trenutka za fotografiranje – na vseh fotografijah in ob vseh vremenskih razmerah je izpadel fantastično. Ob lepem dnevu pogled seže vse do severne obale Balija, kjer jo objema Indijski ocean. Edina slaba stran tega bazena je to, da se dnevno tja pride fotografirati kar veliko ljudi (da bi se fotografirali z bazenom, ni potrebno tam prespati, lahko npr. pridete samo na kosilo ali večerjo – hrana tu je zelo zelo okusna), zato sva bila vesela in pomirjena, da sva tu preživela več dni in tako v miru našla priložnost za svojo fotografijo svoje fotografije.

 
9. Zasebna vila z bazenom

Po celodnevnem raziskovanju templjev in ostalih znamenitosti pri še komaj toleriranih 32°C ni lepšega od tega, da se imate ob povratku v vilo možnost potopiti v svoj zasebni bazen, do katerega imate dostop kar iz spalnice. Ali pa osvežujoče kopanje zjutraj, takoj po bujenju. S postelje se lahko takorekoč zakotalite v bazen, saj je od nje oddaljen le kakšen korak. Veliko ponudnikov zasebnih vil z bazenom ponuja tudi plavajoč zajtrk – na pladnju, ki plava na vodi, vam dostavijo zajtrk in položijo na vodo, tako da ga lahko pojeste kar v svojem bazenu. Tistim bolj romantičnim ves bazen okrasijo s svežim cvetjem, izposodite pa si lahko tudi veliko napihljivo igračo v obliki samoroga (ali flaminga, laboda…), ki vam ga napihnjenega dostavijo v bazen. Ahh, uživancija…

10. Eksotično sadje

Pasijonka, pitaja, papaja, kačji sadež, durian, mangosteen, avokado… Bali je raj za tiste, ki uživate v odkrivanju in poizkušanju eksotičnega sadja. Za majhne zneske ga dobite na vsaki tržnici. Sama sem najbolj uživala v pitaji (zmajevem sadežu), ki sem si ga privoščila kot sadež, sok in celo sladoled. Mmm… njam! Tudi sok iz avokada je bil fantastičen, naročila sem ga kadarkoli sem ga zagledala v ponudbi. Zelo pa sem si želela poizkusiti tudi durian, za katerega sem slišala, da obstajajo samo dve sorti ljudi – tisti, ki ga obožujejo in tisti, ki ga ne prenesejo. Ko sem ga zagledala na stojnici, sem vedela, da tega smrdečega čuda nočem vzeti s seboj, zato sem prosila gospo, ki ga je prodajala, da mi ga kar na licu mesta nareže in ponudi v okušanje. No, moram reči, da sem jaz bolj na strani tistih, ki ga ne marajo, namreč okus ima po tako čudnem kremastem česnu. In tudi smrdi kot en kremast česen, pa malo po prdcu. Durian sem sicer pustila tam, okus v ustih in vonj po njem pa je kar ostal in ostal… Hecno, torej 🙂

Kakšni so pa vaši najljubši spomini na Bali?

*bucket list – seznam stvari/doživetij/izkušenj/dosežkov, ki bi jih posameznik rad doživel v svojem življenju