Ko sem načrtovala najino indonezijsko dogodivščino, sem na internetu naletela na sliko, na kateri je bil razgled, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled in vedela, da ga preprosto moram videti na lastne oči. Odkrila sem, da je to razgled z vrha enega izmed otočkov v otočju Flores na Indoneziji in da je zato tako privlačen in znamenit, ker hkrati nudi pogled na tri peščene plaže, kjer je vsaka druge barve – ena bela, druga črna in tretja rozasta.

Ker sem imela večino nastanitev na Baliju že rezerviranih in večino dni že napolnjenih z aktivnostmi, ogledi in transporti, sem lahko otoku Padar namenila maksimalno tri dni – od tega en dan za transport do letališča, čakanje na letališču ter vožnjo z letalom in en dan za vrnitev nazaj na Bali – posledično je za Flores ostal samo še en dan. Ker sva se podajala v neznano, sem želela, da je vse splanirano do potankosti. Obrnila sem vsak kotiček interneta in večinoma naletela samo na izlete, ki so nudili vzpon na otok Padar znotraj večdnevnega križarjenja, kar pri nama zaradi omejitve s časom ni prišlo v upoštev. Ko sem končno naletela na enodnevne izlete, ki so vljučevali Padar, jih je bilo veliko zelo dragih, zato sem iskala dalje in končno našla ponudnika, ki je za zmerno ceno nudil enodnevni izlet z vključenim vzponom na Padar, ogledom narodnega parka Komodo, kjer živijo največji kuščarji na svetu in obiskom znamenite rozaste plaže. Eureka! Rezervacijo sem opravila preko interneta in vnaprej plačala polovico cene izleta. Preko iskalnika letalskih kart Skyscanner sem kupila letalske karte. Po Indoneziji leti kar nekaj letalskih družb, vendar ima večina njih zelo slab sloves, celo tako slab, da jim je prepovedano leteti v Evropi, zato sem se odločila, da letiva z Garudo Indonesia, ki je sicer najdražja, a ima najboljši sloves (in najmanj strmoglavljenih letal).

Pot na letališče je trajala kar tri ure – premikala sva se od vzhoda nazaj na najbolj popularen, južni del otoka, do letališča Ngurah Rai International Airport. Smer notranji leti. Terminal D. Destinacija Labuan Bajo. Na let sva čakala kar nekaj časa, nato pa še malo –  zahvaljujoč prvemu neprijetnemu presenečenju s strani Garude Indonesia, ki je zakuhala, da je imel let več kot eno uro zamude, pa nam tega ni nihče sporočil – potniki smo stali na pravem terminalu in na pravih vratih, le-ta pa so ostajala zaprta. Pisano smo se gledali in izmenjaje hodili do table z informacijami, kjer so se izpisovali zastareli podatki. Ko so se vrata končno odprla, so začeli vkrcavati potnike na nek drug let, nas pa pustili, da smo se prestopali dalje.

Na letališču sva zapravljala čas s sprehajanjem po trgovinicah, pitjem soka iz avokada (njam) in kofetkanjem. Ko sem brskala po trgovinah, sem naletela na en lep zelen kimono. Odnesla sem ga v preoblačilnico, ga oblekla in že skombinirala naslednjo opravo za odkrivanje Indonezije. Pogledala sem na ceno, v glavi preračunala znesek iz rupijev v evre – odštela štiri ničle, vzela nekje 60% in dobila 20 evrov… “OK,” sem si rekla, “sprejemljivo”. Odnesla sem kimono do blagajne in k prodajalki že iztegnila roko s svojo bančno kartico, ko sem še enkrat pogledala na zaslon in videla znesek 4 milijone rupijev! Halo? Preštela sem še enkrat vse ničle in videla, da sem pri prejšnjem štetju eno ničlo spregledala. Tako bi namesto 20 eur za kimono plačala 200 eur. Na srečo sem še pravi čas ugotovila svojo zmedo in sem kimono kar lepo vrnila prodajalki. Kar naj ga ima! Jaz pa sem si obljubila, da bom od zdaj naprej še bolj pozorno štela ničle. 🙂

Ko smo se končno vrkcali, je let minil še kar hitro, trajal je uro in pol in že smo pristali na letališču v majhnem, včasih ribiškem, danes pa čedalje bolj turističnem mestecu Labuan Bajo. Najin šofer naju je že nestrpno pričakoval, nato pa naju popeljal po prašnih cestah, mimo premnogo majhnih, zaprašenih turističnih agencij in nedokončanih (ali razpadajočih) zgradb do najinega prenočišča – prespala sva v Bajo Komodo Eco Lodge (agoda.com), ki je bil pravi balzam za najino od poti in čakanja utrujeno dušo. Med zelenjem, z izhodom na plažo, kjer sem bila priča najlepšemu sončnemu zahodu, kar sem ga kdaj videla, z bazenom in okusno hrano. Ko sva povečerjala in si napolnila baterije (svoje in od fotoaparata), sva si spakirala nahrbtnik in kmalu zaspala z mislijo na jutrišnji dan.

Naslednji dan se je odvil točno tako, kot je bil splaniran nekaj mesecev nazaj in več tisoče kilometrov stran od tukaj, kjer se je do potankosti izvršil.

Budilka je zazvonila 5:00 zjutraj. To, da sva se zavedala, da ob tako nehumani uri nisva najbolj bistrih misli in sva si vse spakirala že prejšnji dan, je bila super poteza. Nujne potrebščine: krema z zaščitnim faktorjem, kopalke, ruta (in kimono!) kot zaščita pred soncem, fotoaparat s polno baterijo, udobni čevlji in brisača. Šofer naju je čakal ob 5:30 in naju odpeljal v center Labuan Baja, ki je v bistvu ena zelo prašna, vibrantna cestica, s prometnim kaosom, čedalje več turističnimi majčkenimi prodajalnami, kjer nudijo potapljanje in izlete po lokalnih otokih, s smetmi povsod na tleh in širokimi nasmehi na obrazih Indonezijcev. Opazila sva, da je tukaj dosti več muslimanov kot na Baliju, veliko žensk je pokritih in pogostokrat se sliši glasno petje kot vabilo k molitvi. Vendar naj omenim in to velja za vse najine dni v Indoneziji – kljub temu, da je okolje bistveno drugačno od tistega, ki sva ga vajena od doma, nisva imela občutka, da sva kot drugačna, bela, turista lahka tarča za goljufijo. Nisva se počutila ogroženo ali neprijetno, ker sva drugačna. Je že res, da ne spadava tja ne po prepričanjih, ne jeziku in videzu, vendar je vseeno čutiti neko sprejetje. Verjetno k temu najbolj pripomore to, da so ljudje preprosto prijazni – iz njih veje neka pozitivna, iskrena energija in vedno, ko se dva srečata, pa čeprav na cesti, kjer se mora eden umikati drugemu, vedno se pozdravita s širokim nasmehom. 

Že tisočkrat so naju vprašali od kod prihajava. V Egiptu te to vprašajo, ker se želijo pretvarjati, da so tvoji prijatelji, da bi te lažje ogoljufali. Tu pa se zdi, da ne. Tu je občutek, da te vprašajo, ker jih resnično zanima od kod vse daleč in daleč po svetu ljudje obiskujejo njihove kraje. 

Šofer naju je pripeljal pred vrata agencije, pri kateri sem preko interneta rezervirala najin izlet in že takrat plačala 50% cene. Plačala sva še drugo polovico, dali so nama plavutke in masko za šnorklanje in naju odpeljali do čolnička. Bila sva edina njihova gosta, česar sva se kar razveselila. Tri ure smo potrebovali, da smo prišli do naše prve destinacije, otoka Padar. Večino časa sva prespala vsak na svoji klopi, ovita v jakno oz. kimono. Ko sva se dobro zbudila, se je na obzorju že narisal obris otoka Padar. Pogledala sem kapitana barkice in ga upajoče vprašala: “Padar?” Zadovoljno je prikimal in kmalu sva že sestopala iz ladjice in se namenila na vrh hriba. V zalivu je bilo tudi en kup drugih ladjic, kar je nakazovalo na to, da bo gneča – čisto nasprotje temu, kar sva pričakovala. Bilo je vroče, presneto vroče. Ura je bila nekje 9 zjutraj, sonce pa je žgalo najino kožo. Bilo je kar veliko ljudi. Čutiti je bilo, da bo ta mali otoček, brez ene barakice ali bara, samo z enim moškim, ki na vznožju stopnic prodaja kokose in jih sproti odpira, kmalu postal popularna turistična destinacija, kjer se bodo bari šibili eden ob drugem. Vesela sva, da sva ga lahko užila pred tem.

Na hitro sva se namazala s kremo z zaščitnim faktorjem, nato pa sva vzela pot pod noge in krenila po stopnicah, ki so se hitro končale in začela se je s kamenčki posuta pot. Ko sva končno dosegla vrh, je bil razgled vse, kar sem upala, da bo in še več. Preprosto čudovito. Sanjsko. Razgled na okoliške čudno oblikovane otočke vulkanskega izvora, na tri različne plaže: črno, belo in rožnato, na nešteto zelenih planjav in tudi trume Kitajčkov, ki so capljali za nama. 

Prisilila sva se, da sva namučila fotoaparat (in sebe) in naredila ogromno slik –  veliko tako ali tako nisva videla, kaj slikava – zaradi potu, ki nama je kapljal s čela in močnega sonca, ki se je odbijal od ekrana fotoaparata.

Sestop je bil dokaj zoprn, namreč zaradi kamenčkov je veliko obiskovalcev tu pa tam pristalo na riti. Šla sva počasi in previdno, vendar pa sva že komaj čakala, da prideva nazaj na ladjico in stran od te vročine in direktnega sonca, ki je bilo močno, premočno za najino kožo.

Ko nama je uspelo priti nazaj na ladjico, sva si kar oddahnila. Imela sva že dovolj sonca za danes in videla sem vse, za kar sem bila pripravljena pripotovati tako daleč, vendar dneva ni bilo niti približno še konec. Naslednja destinacija: Komodo narodni park, kjer živijo največji kuščarji na svetu in naj bi bili sodobni zmaji in ostanki dinozavrov. To so res čudna bitja. Prehranjujejo se s srnami, divjimi prašiči in podobnim. Ker so super leni, svojo žrtev čakajo v zasedi. Ko jo napadejo in ugriznejo, jo z ugrizom zastrupijo. Žrtev omaga, nato pa jo pojejo s kostmi vred – ničesar ne pustijo za seboj. Najbolj aktivni so zjutraj, popoldne pa prebavljajo hrano in ležijo pri miru ter se ne pustijo kaj preveč motiti. Menda so tudi kanibali, saj matere med drugim pojedo tudi svoje mladiče. Čudna žival, skratka. V park gre lahko obiskovalec samo z lokalnim rangerjem, ki žival pozna in poskrbi za varnost. Menda je bilo že 16 ugrizov ljudi, ki so šli sami v park in so bili nepazljivi. Ta komodo zmaj teče zelo hitro, zato res ni dobro, da te kako preseneti. Obstaja cepivo ob ugrizu, vendar je na drugem otoku in si niti ne predstavljam, kako mora boleti, preden te pripeljejo tja.

Ker so naju dostavili takorekoč do vrat tega parka na Komodo otoku (ki se imenuje po Komodo zmaju, ki je za ta otok nativen, živi pa še na treh drugih otokih v Indoneziji), sva sklenila, da si ogledava to bitje. Plačala sva rangerja in po potki smo se sprehodili po gozdu. Že skoraj pri koncu najkrajšega možnega sprehoda smo videli prvega komodota, oba sva se ob pogledu nanj začudila, kako grozno veliko in čudno bitje je to. Zraven je ležal še en, malo večji. Naredili smo par slikic in bila sva pripravljena, da se pobereva stran. 🙂

Najina zadnja destinacija je bila rozasta plaža na otoku Komodo, ki je sicer bolj rozastega odtenka – svetlo svetlo svetlo nežnega rozastega odtenka. Ampak ker je še vedno rahlo roza in ker je veliko koral, je popularna destinacija za šnorklanje. Midva sva se, kljub temu, da sva bila že dobro pregreta od celega dne, kopanju odpovedala. Komaj sva že čakala, da se vrneva v najino sobo in pod tuš, poleg tega pa je morje sicer kristalno jasno in celo iz ladjice sem videla korale in živobarvne ribice, vendar pa mimo plava dosti smeti. Ne, hvala. Gremo domov.

Zopet tri ure na poti in končno sva dosegla domači zaliv, šla vrniti maske in plavutke, si privoščila en Bintang (njihovo pivo) in že naju je čakal šofer, da naju odpelje v najino malo oazico sredi tega tujega sveta. Prišla sva ravno v času za najlepši sončni zahod, kar so ga uzrle moje oči, odtenki rozaste in oranžne so se prelivali, kot da bi nastali izpod slikarjevega čopiča. Ko sva iz sobice pršla do plaže, sva ga že večino zamudila, da bi lahko konktretno poslikala, sva pa le ujela tiste zadnje izdihljaje najinega sončka, ki naju je pražil (in spražil) cel dan, preden je dokončno rekel lahko noč. Midva pa njemu. Lahko noč sonce, lahko noč Flores, jutri pa nazaj na Bali.

Hvala vremenu, hvala usklajenim planetom in luninim menam pa mirnemu morju, da sva po treh urah vožnje do letališča, štirih urah čakanja na letališču, uro pa pol vožnje z avionom, še treh urah vožnje z ladjico in nato pol urnim vzponom po žgočem soncu, končno končno dočakala svojo nagrado – sapojemajoč razgled, ki sem ga tako zelo želela uzreti.

.

.

Dodatno: 

• Če opravljate rezervacijo preko Booking.com, uporabite to povezavo.
• Če opravljate rezervacijo preko Airbnb in je to vaša prva rezervacija, s to povezavo prejmete 30 EUR popusta