Tvoja popolna nepopolnost

Ko si vsa napeta na blagajni in se trudiš, da bi vse izdelke pravočasno spravila v vrečko, medtem ko jih prodajalka skenira z zvočno hitrostjo ter daje na kup, ki se veča in veča, se prav tisti trenutek nekdo zaljublja v tvoje skuštrane lase in rahlo živčen obraz, ki si ga nadaneš, kadar si spravljena v zadrego. Ko nenaličena zjutraj sprehajaš psa, se nekdo zaljublja v tvoje pegice in rdeča lička. Ko tečeš na Rožnik pa pred tem nisi zapravila petinštiridesetih minut za usklajevanje oprave, ličenje in friziranje, se nekdo zagleda v tvojo preprostost in ne more pozabiti tvoje pojave, ko stečeš mimo. Mogoče se za tabo vije vonj po kurkumi, ki se ti je vsula v jed, ko si kuhala današnje kosilo, pa se nekemu mimoidočemu to zdi preprosto čudovito, saj je navajen, da se dekleta dandanes utapljajo samo še v parfumih Chanela in Versaceja. Ko na socialno omrežje objaviš tisto slikico, ki je pred tem nisi poslala čez vse možne filtre in vso drugo manipulacijo – glajenje, preoblikovanje ter svetljenje –  in čeprav na njej ne izgledaš ultra suha in z nogami do vratu, nekdo obožuje tvojo postavo, z vsemi oblinami in vdolbinami vred. Ko se brezskrbno smejiš na vsa usta, se nekdo zaljublja v tvoje rahlo skrivljene zobe in v energijo, ki jo oddajaš. Tvoje posebnosti in pomankljivosti, ki to sploh niso, so nekomu nekaj najlepšega na svetu.

Ampak ti nikoli nisi skuštrana. Ali nenaličena. Ne smejiš se na vsa usta, ker se imaš preveč pod kontrolo in ker so tvoje ustnice zaposlene s tem, da so konstantno v rahli šobi – ker je to baje seksi. Smejiš se samo za fotografijo – prisiljen, zaigran nasmeh je vse, kar poznaš. Tvoje obrvi so popolne, če temu lahko rečemo popolne – točno takšne, kot jih sedaj nosijo največje modne ikone in vse, ki nekaj veljajo na Instagramu. Športaš zato, da se malo pokažeš, pa da boš še naprej dobro izgledala v svojih legicah in ne z razlogom, da bi naredila nekaj zase, zato je vsak tvoj športni podvig vnaprej dobro premišljen in nikamor ne greš neurejena. Ali bohnedaj, v lanskih najkicah. Vedno te spremlja oblak parfuma, plast pudra in popolno nakodrani lasje. Ko hodiš po cesti, tečeš na Rožnik ali pa se sprehajaš po avtobusni postaji, si nekakšna mešanica med barbiko, transvestitom in generično verzijo ikone z Instagrama, kjer so vse napravljene po istem kalupu. S plastmi samoporjavitvene kreme in sloji pudra, korektorja, rdečila, senčila, osvetljevalca, šminke in parfuma. Zato si takšna kot druge, ker misliš, da je to lepo. Večino svojega časa nameniš brskanju po socialnih omrežjih, kjer si na lovu za zadnjimi trendi v modi, ličenju, nakupovanju, konstantno črpaš inspiracijo od drugih. Vsak dan se primerjaš z drugimi. Tvoji idoli so dekleta s po par milijoni sledilcev na socialnih omrežjih, ki so zaslovela zaradi v javnost pricurljanega sestrinega porno posnetka, ne pa ljudje, ki se borijo za dobrobit človeštva, rešujejo življenja in spreminjajo svet na bolje.

Tvoje pomanjkljivosti, ki to niso, uspešno kamufliraš. Skrivaš pred vsemi. In najbolj žalostno ni to, da se drugi ne zaljubljajo vate, ker ne vidijo tvojih posebnosti in tvoje lepote. In da se, če se zaljubijo vate, zaljubijo v umetelno generično obliko lutke z Instagrama. V dekle, ki se ne zaveda svoje veličine. V šibko dekle. V dekle, ki se upogiba masovnim smernicam. Največja tragedija je to, da se sama ne moreš zaljubiti v svoje posebnosti, ker jih ne skrivaš samo pred svetom, pač pa tudi pred sabo. Jih brišeš s sebe, kot da niso tvoje. Se jih sramuješ, namesto da bi jih povzdvigovala. Jih ljubila. Gledaš svojo obdelano fotografijo in se sovražiš, ker v resnici nisi takšna. Zato jo še malo bolj pogladiš in upaš, da nihče ne bo opazil. Ali ne vidiš, da so v tebi naslikane poteze tvojih staršev? Ali je kaj lepšega kot obraz tvoje mame in očeta? Od prvega svojega diha ju gledaš v oči, nos, ustnice. Spominjajo te na dom. To si ti. Očetovi neukrotljivi lasje in mamini boki. Pa dedkove oči. Na tebi se kaže vse, kar si dala skozi, kar si se naučila, koliko si napredovala. Ali ni čudovito, ko se lahko opomniš, kako zelo si zrasla v zadnjih letih? Ali ne vidiš, da bistvo tvojih nog ni to, da so popolne na izgled, pač pa to, da te lahko ponesejo kamorkoli želiš? Z njimi se lahko obrneš v katerokoli smer, lahko stečeš v objem svojim dragim, odkorakaš od stvari, ki te ne bogatijo in jih pustiš za seboj. Da imaš hrbtenico zato, da stojiš pokonci in trdno za svojimi ideali, ne pa za ideali drugih? Ali ne vidiš, da tvoje bistvo ni to, da si všeč vsem okoli sebe, ampak da si všeč sebi? In kako boš všeč sama sebi, če pa ves svoj čas namenjaš temu, da v zvezde kuješ ljudi, ki obvladajo nošenje mask, namesto da bi odvrgla svojo in gradila na sebi? Na svoji notranjosti, na svoji poštenosti, delovni etiki, ljubeznivosti, učenju, razgledanosti? Ali ne vidiš, da je tvoj čas preveč vreden in preveč omejen, da bi ga zapravljala za to, da slediš drugim? Da se primerjaš z njimi? Da si navdahnjena od drugih, namesto od sebe? Da poslušaš druge, namesto, da bi slišala sebe? Si hčerka svoje mame, ne pa otrok Instagrama. Si ženska, boginja – zakaj se potem zgleduješ po moških, ki se preoblačijo v ženske? In po ženskah, ki so tako zelo nezadovoljne s sabo, da se vsak dan svetu predstavljajo skozi nešteto plasti šminke in ki bi se raje pogreznile v zemljo kot pa svetu pokazale svojo neobdelano fotografijo? Ne vidiš, da svet potrebuje močno dekle?

Da ti potrebuješ močno dekle.