Ti ne veš.

Zbudila si se ob neki humani človeški uri. Po kavici z možem in zajtrkom z otroci, po sprehodu po Sparu in obisku tržnice, si se spomnila, da se ti je včeraj odkrhnil zob. Šla si v ordinacijo in upala, da boš takoj na vrsti. Kakopak, saj odkrhnjen zob ni nič drugega kot urgentno stanje in zaslužiš si takojšnjo obravnavo. Na tvoje veliko razočaranje je bila ordinacija polna ljudi. Čakala si uro, mogoče celo dve. Večkrat si zmajevala z glavo in se hudovala nad vsemi zobozdravniki in zdravniki tega sveta. Kaj se grejo, pa saj plačuješ v zdravstveno blagajno. Ko si imela preprosto dovolj čakanja, si odvihrala domov, še prej pa vsem, ki so hoteli poslušati (čigar obraze si čez nekaj minut že pozabila), zagrozila, da boš napisala pritožbo.

Ampak ti ne veš…

Da sem se zjutraj ob osmih zbudila sama. Stisnila bi se k njemu, pa je že dve uri v postelji samo še vonj po njem. Ta meni tako zelo ljub vonj. Vstala sem z mislijo nanj, sama popila kavo, sprehodila psa in ves čas mislila na to, kako lepo bi bilo, če bi to počela z njim. Ne veš, da je v službo odvihral ob šestih zjutraj. Ne veš, da ni imel časa vase spraviti niti grižljaja. Ne veš, da že ves dan skrbi za druge. On vedno najprej poskrbi za druge, šele nato, če ostane čas – pa ga večkrat zmanjka, zase. Večkrat mu zmanjka časa za malico, pa čeprav mu vedno znova dopovedujem, da to ni zdravo. Ne veš, da moj čas ne bije tako kot tvoj – ko mine ena ura, to zame ni ena ura več v dnevu, pač pa ena ura manj do njegovega prihoda. Ko ga bom prvič danes lahko objela. Poljubila. Mu povedala o svojih dogodivščinah čez dan. Ampak ko on po koncu dolgega dneva pride domov, mi ne steče v objem. Po celem dnevu v tesnem s stiku s premnogo tujci, si najprej umije obraz. Želela bi si, da bi si z njim umil tudi vse skrbi, ki so jih s seboj prinesli njegovi pacienti. Pa ne more. Ni tako kot ti, ko si lahko odvihrala domov in za sabo pustila vse tiste ljudi v čakalnici – njihovih problemov se sploh nisi dotaknila in nisi jih odnesla domov. Navsezgodaj zjutraj nisi doživela šoka – človek na tvojem stolu ni doživel epileptičnega napada, nisi se počutila nemočno, odgovorno, izpostavljeno, nezaščiteno. V tvoji čakalnici se poleg naročenih pacientov ne pojavljajo vedno novi, nujni primeri. Ki jim ni in ni konca. Vsak s svojimi problemi. Vsak prepričan, da je bolj nujen kot tisti poleg njega. Ti ne podaljšuješ svojega delavnika, da bi lahko oskrbela vse.

Ti ne veš, kaj bi jaz dala, da bi on vsaj enkrat takšne kot si ti, poslal k vragu. In prišel prej domov.

Ti ne veš. Ti bi pisala pritožbo.

2019-08-10T12:14:14+00:00

Leave A Comment