Izven cone udobja

Preden sva prispela v Munduk, sva eno noč prespala sredi Ubuda (v Ubud sva se nato še vrnila – o tem kasneje), kjer se zelene palme in ostala eksotična drevesa raztezajo do koder seže pogled. In nato še malo dlje. Ta noč je bila zagotovo ena izmed bolj nenavadnih in izven mojega prijetnega udobja stvari, ki sva jih doživela na Baliju. Razlog za to je ta, da sva za en dan in eno noč najela resnično edinstveno, 150-let staro vilo, zgrajeno iz lesa tikovca in oblikovano v japonskem wabi-sabi stilu (to je dizajn, ki poudarja imperfekcijo, minljivost in preprostost) ter s povsem odprto zasnovo. S povsem. Odprto. Zasnovo. To pomeni, da sva sredi džungle, polne vseh možnih žuželk nepredstavljivih oblik, barv in velikosti (ter števila nog in tipalk), plazilcev ter drugih bitij in bogsigavedi česa še, spala v hišici brez enega okna ali vrat. Povsem na odprtem. V surovem stiku z naravo.

Že spanje v temni noči na domačem travniku bi bilo rahlo neprijetno, ko ne veš katero majceno več-nožno bitje bo zdaj zdaj splezalo nate. Misel na spanje na odprtem sredi nepoznanega, eksotičnega, tujega okolja, kjer domujejo nepoznana, eksotična, tuja bitja, pa je bila preprosto strašna. In zabavna hkrati. Ko veš, da boš moral iti čez sebe, malo ugasniti divje misli in se preprosto prepustiti. Rahlo grozljivo. Vznemirjajoče. Nenavadno. Zaskrbljujoče.

Prihod

Dobro uro vožnje od najbolj trendy dela Balija, ko se promet razredči in o glasnih turističnih lokalih in trgovinicah ni bilo več ne duha ne sluha, sva dosegla mirno vasico, oddaljeno nekje pol ure vožnje do centra Ubuda. Zadnji del poti so naju začele spremljati dežne kaplje, ki so se čedalje bolj gostile. Ker sva predvidevala, da hišice, ko enkrat prispeva, več ne bova hotela zapustiti, sva se na poti ustavila še v trgovini. Nakupila sva eksotično sadje, za katerega sem že komaj čakala, da ga poskusim, vodo, prigrizke, nekaj za večerjo in še nekaj hrane za zajtrk. Cilj sva dosegla zgodaj popoldne. Prvi pogled na vilo je iz mene izzval glasen oh uau. Bilo je preprosto čudovito – takoj ko sva vstopila, se nama je pogled razpostrl na reko Ayung in goro Agung v ozadju, na slap v dolini, riževa polja in palme, palme, palme.

Glavna atrakcija

Najprej sva vstopila v zgornjo nadstropje, kjer se je nahajala spalnica in neke vrste dnevna soba, vendar brez televizije – namesto nje sva imela pogled na džunglo in namesto glasbenega stolpa so naju navduševala oglašanja živobarvnih ptičev in ostalih bitij, ki so domovala naokoli. Po stopnicah navzdol sva prispela v odprto kuhinjo z jedilnico, še eno manjšo sobo in kopalnico. Ker je še vedno deževalo in ker sva bila že malo lačna, sva narezala sadje in naredila večerjo. Ko sva se najedla, malo odpočila in aklimatizirala na nekoliko hladnejše okolje, naju je razveselilo to, da je prenehalo deževati. Zato je bil zdaj čas za glavno, najbolj fascinantno atrakcijo tega domovanja. Nahajala se je nekaj korakov od jedilnice nižje, po stopnicah navzdol in nekaj korakov do roba travnika – na visoke palme in na dolge vrvi navezana gugalnica, prav na robu džungle s strmim pogledom navzdol na reko in slap, ki je sprva poganjala strah v kosti, nato pa postala prava mala odvisnost.

Visi sredi ničesar, zato jo moraš k sebi potegniti s tanko črno vrvico. En, dva, tri, štiri potege in že jo lahko dosežeš z rokami. Previdno stopiš pred njo, si jo nastaviš na hrbet in namestiš na zadnjico. Stopiš par korakov bolj nazaj, še zadnjič preveriš, da je spodnji del gugalnice resnično na pravem, najbolj stabilnem delu zadnjice, se dobro oprimeš, zajameš sapo in se poženeš. Uau. Prvič zakričiš – od strahu, pomešanega z vznemirjenjem, posoljenim z adrenalinom in nato postreženim z rahlo obsedenostjo – še, še, še! Pod teboj reka, pred teboj slap in vse naokoli palme. Zares čudovito. Kakšno doživetje!

Našla (in preživela) zen

Ko sva se nagugala, sva se preselila v najino zenovsko urejeno vilo. Mož je svoj zen poiskal v viseči mreži, jaz pa na eni izmed dveh manjših, okrasnih gugalnic, ki sta viseli ob šanku v kuhinji. Potopila

sva se v branje, urejanje fotografij, javljanje domačim in preprosto uživanju. Ko je začel padati večer, me je počasi začenjalo skrbeti. Bitja v okolici so postajala vse glasnejša, vidljivost pa je bila vse slabša. Po kuhinjskem pultu je švignilo prvo martinčku podobno bitje. Vešče so se začele zaletavati v luč. Kaj naju čaka?

Na koncu ni bilo tako hudo. Sicer sva spala v odprti spalnici, vendar sva imela okoli postelje mrežo. Ko sva se skrila v njo, dolgo nisva zaspala, predvsem zato, ker sta bili najini telesi še vedno navajeni na slovenski časovni pas, kjer je bila ura šest ur za nama in s tem šele popoldne. Ko nama je končno uspelo zaspati, sva se počutila, kot da taboriva in izkazalo se je, da je imel moj dedek prav, ko je vedno govoril, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. 🙂

Zbudila sva se v čudovito sončno jutro. Naredila sva kavico, pojedla zajtrk, se še nekajkrat zagugala in bila počasi pripravljena, da naslednjo noč preživiva v prostoru s štirimi stenami, z okni in vrati.

In tako sva šla novim dogodivščinam naproti.

.

.

Dodatno: 

• Če opravljate rezervacijo preko Booking.com, uporabite to povezavo.
• Če opravljate rezervacijo preko Airbnb in je to vaša prva rezervacija, s to povezavo prejmete 30 EUR popusta