Za smehom pride jok

Saj veste, kako gre. Otroci se igrajo, smejijo na polna usta, lovijo drug drugega, tekajo gor in dol in nato… bum! Nekdo pade. Se zaleti. Narobe stopi. Se udari. In pride jok. Sedaj ni več smeha, sedaj po licih tečejo debele solze. Vsi ostali otroci obnemijo. Starši so panični. Ne vedo kaj bi. Začne se tolažba. Kreganje. Dretje. Jok in stok. Polna hiša smeha in veselja se v trenutku spremeni v hišo groze.

Med odraščanjem sem bila priča mnogo takšnim trenutkom z menoj in bratom v glavni vlogi in res je izgledalo, kot da smehu prav vedno sledi jok. Mogoče je temu botrovalo tudi to, da ko sva bila z bratom malce preveč nagajiva, malce preveč energična, ko sva se malo preveč smejala, vedno sva od staršev dobila stavek: “Za smehom pride jok.” In nato sva morda ta jok kar pričakovala. Med največjim veseljem in smehom nama je začel dihati za vrat. Za smehom pride jok. Za smehom pride jok. Za smehom pride jok.

Pa to sploh ni najhuje, da je morda prav zaradi tega stavka, ki se je vedno pojavil v največjem veselju kot nekakšen odmev, kot nekakšno prekletstvo, to otroško brezskrbno veselje vedno spremenil v neko temno grožnjo, da bo tega veselja kmalu konec in ne le to, smeh se bo zdaj zdaj spremenil v žalost, bolečino, trpljenje. Najhuje je to, da ta stavek ne izgine, ko odrasteš. Ne zapusti telesa, ko prerasteš otroštvo. In najstništvo. S tabo ostane dlje. Dosti dlje. S tabo ostane še celo takrat, ko se tvoja vloga iz vloge otroka spremeni v vlogo nekoga, ki otroke vzgaja.

In tako sem danes, v svojih odraslih letih, še vedno zastrupljena s tem stavkom. Nekaj dni nazaj, na čudovitem sprehodu po soncu, ko sva z mojo svakinjo na veliko klepetali, se je njen sin, moj nečak, nek trenutek začel na široko smejati v vozičku. Najlepši pogled na svetu. Otrok, ki se smeji. Vriska. Ki poka od veselja. Bitje brez ene same skrbi. Vsak delček njegovega majhnega teleščka se je tresel od tega veselja in sreče. Nekaj sekund sem ga gledala kot v deliriju. Kako lep otroček. Kako lep čudovit pogled na srečnega otroka. Kako popolno. Vse dokler se vame ni priplazila tista stara, ponavljajoča se grožnja, ki sem jo slišala vedno, ko je bil moj smeh na vrhuncu. Za smehom pride jok. Za smehom pride jok. Za smehom pride jok. In skoraj bi to rekla naglas. Skoraj bi temu majhnemu, brezskrbnemu otroku povedala, da bo njegov jok kmalu končan in ne samo končan, prelevil se bo v grenko žalost. Pa sem se zadržala. Ne bom. V tem prelepem prizoru sem pomislila na slabo misel, ampak ta slaba misel se bo končala z menoj. Ne bom je podajala naprej. Ne bom zastrupljala novih generacij svoje družine.

Tako nisem rekla ničesar. In moj nečak se je še naprej brezskrbno smejal. In ko se je po nekaj minutah končno prenehal smejati, se njegov smeh začuda ni prevesil v jok. Spremenil se je v enega najlepših nasmehov na svetu. Ker za smehom ne pride jok. Za smehom lako pride marsikaj – nasmeh. Ali nov smeh. Ali poljub. Ali objem. Slej ko prej bo prišlo do žalosti, bolečine, joka. Ampak smeh, ta čudoviti smeh, ne bo preklet z mislijo na to.

Sprašujem se, kaj vse prenašamo na svoje otroke, ker so naši starši to prenesli na nas, ker so na njih prenesli njihovi starši in tako se je, iz generacije v generacijo, prenašalo nekaj, kar bi lahko pustili za sabo že mnogo mnogo let nazaj. Kar bi morali pustiti za sabo mnogo let nazaj. Na primer stavek: “Kaj bodo pa drugi rekli”, ki otroke in nato odrasle svari, da je vedno potrebno najprej misliti na mnenje drugih, šele potem na lastno zadovoljstvo. Ali pa: “Fantje ne jočejo”, s katerim morda ustvarjajo čustveno zavrte moške. In klasičen: “Ti si punčka, to ni zate,” ki zavira vse, kar bi dekletce, ko odraste v žensko, lahko postalo in jo namesto tega usmerja v neko stransko, ponavadi moškim podrejeno vlogo. Ali pa: “Nagaja ti, ker si mu všeč,” ki dekletom sporoča, da je povsem v redu, če se fantje, ki nato odrastejo v moške, do njih obnašajo kot popolni tepci. In potem se čudimo, ko se ta dekleta poročijo s popolnimi tepci. Jih prenašajo vse svoje življenje in nato isto učijo svoje hčere.

Moč besed – lahko zdravi. In lahko pohablja.

Izbirajmo jih premišljeno.

2017-09-23T01:29:32+00:00

Leave A Comment