Najprej si mož.

Človek ima v življenju veliko vlog. Ko se rodiš, si nekomu otrok, sin. Morda si nekomu brat, bratranec, vnuk, nečak. Nato si morda stric. Morda oče. Svak. Zet. In če imaš srečo, nekega dne tudi praoče. Si prijatelj, zaupnik, donator, mogoče najemojemalec ali najemodajalec. Nekomu si sošolec, nato sodelavec. Sosed. Lastnik. Psa. Hiše. Podjetja. Član društev. Mogoče stranke. Delodajalec ali delavec. Mogoče oboje. Trener ali treniranec. Sopotnik. Učenec ali učitelj, večkrat oboje. Morda policist. Zobozdravnik. Kuhar. Plesalec. Soplesalec. Prebivalec mesta. Države. Navijač. Naročnik časopisa. Vodja skupine.

Vse to so tvoje vloge. Med njimi so ti najpomembnejše dodeljene povsem brez tvoje volje. Dobiš jih, če želiš ali ne. Če se strinjaš ali ne. Če podpišeš ali ne. Tvoje so. Določajo te. Povezujejo te z drugimi ljudmi in določajo tvoje mesto v družini. Med prijatelji. V službi. V družbi. V življenju. In mnogo vlog je tudi takšnih, ki si si jih sam izbral – morda zavestno ali pa so se pojavile na tvoji poti in si jih sproti sprejel.

Od vseh vlog, ki si jih bodisi izbereš bodisi so ti dodeljene in nanje nimaš vpliva, za katere si garal ali pa so ti bile podane na srebrnem pladnju, je ena, ki je nad vsemi. Ena, ki je v osnovi samo pogruntavščina človeške družbe in ne obstaja zunaj nje. Mogoče je ravno zato tako pomembna – ker je plod tvoje odločitve. Ker si si jo izbral. Zavestno sporočil svetu, da jo hočeš. Da jo sprejmeš danes in da jo boš sprejemal do konca svojih dni. Ji rekel da. Podpisal. Zapečatil s poljubom.

In ta vloga je večja od vseh. Vse ostale vloge so ji podrejene. Ne dobiš je z rojstvom. Ne dobiš je, ko tvoj brat ali sestra dobi otroka. Ne dobiš je, ko sam dobiš otroka. Ne dobiš je samoumnevno. Ni ti podarjena. Za njo moraš dozoreti. Za njo se odločiš sam. Zgodi se, ko intima med dvema človekoma presega telesno povezanost. Ko se z drugo osebo poveže duša, srce, celo možgani. Ko veš, da hočeš, da se telo, duša, srce in možgani s to osebo povezujejo do konca vajinih živjenj.

Z njo postanež nekomu mož.

S tem, ko sprejmeš vlogo moža, sprejmeš drugega človeka, vse njegove dobre lastnosti, pomanjkljivosti in vse kar je vmes, vsak njegov dih, vse strahove, vso njegovo preteklost in vse preostale dni življenja. Predaš se mu. Predaš se ji. Njen si in ona je tvoja. Tvoje težave so sedaj vajine težave. Tvoji strahovi so vajini strahovi. Tvoja sreča je vajina sreča. Njena sreča je tvoja sreča. S to vlogo sporočaš – vsemu svetu sporočaš, da je tvoja vera sedaj vera v vaju. In vera v vse tisto, kar bosta ustvarila na vajini poti, vse tisto, kar bo rezultat vajine povezanosti, ljubezni, harmonije. Dom. Otroci. Novi kozarci za vino. Odločitev za še enega psa. Ali mačka. Vse, v kar bosta skupaj zrasla. Vse, kar bosta skupaj postala. In prestala. Vse, kar si bosta povedala. Z besedami ali brez. Vse, kar se bosta naučila. Skupaj ali drug od drugega. Zaupanje. Sprejemanje. Ljubezen.

In ko si enkrat mož, skrbiš za zakon. Za njo. Tvoja glavna naloga je, da v zakonu ohranjaš in neguješ ljubezen, spoštovanje in harmonijo med partnerjema – skrb za to, da se po poti skupnega življenja oba partnerja prilagajata eden drugemu, hkrati pa ne izgubita samega sebe. Svojih želja, sanj, hrepenenj. Svojega glasu. Da v zakon vlagaš vse, kar si in vse kar imaš. Da v zakon oba vlagata enakovredno. Da si pomagata. Ko mož skrbi za ženo in ko žena skrbi za moža, potem lahko skupaj skrbita za dom, za družino in za zalivanje tiste podarjene lončnice v dnevni sobi.

V življenju si marsikaj marsikomu. Prijatelj prijatelju, stric nečaku, brat sestri, sin mami. Ampak najprej si, po tem ko potrdiš s podpisom in poljubom, mož svoji ženi.

In ona je

najprej tvoja žena

in šele nato vse ostalo.

2018-04-24T22:10:00+00:00

Leave A Comment