Razglednice iz Pariza

Ne vem kdaj točno sem se zaljubila v Pariz, verjetno še preden sem sploh prvič uzrla Slavolok zmage. Ali Elizejske poljane. Louvre. Eifflov stolp. Ahh, Eiffel…. Preden sem pojedla prvi makron. Ali éclair. Ali popelini. Preden sem v zraku zavohala vonj po cvetočih japonskih češnjah, še preden sem se prvič z ladjico peljala po Seni, sprehajala po uličicah Montmartra, štela na stotine cvetov na vogalih pariških cvetličarn, ki kar tekmujejo med seboj, katera bo bolj polepšala ulico. Preden sem prvič sedela v tipični natrpani pariški restavraciji, kjer se med jedjo tu pa tam (in je to povsem normalno) s komolcem zaletiš v tujca za drugo mizo in moraš večkrat vstati in odmakniti svoj stol, da lahko sploh koga spustiš mimo. Kjer jedilnik prebereš na tabli, napisan s kredo. Ki je povsem v francoščini. Zato naročiš kar pač zveni v redu, čeprav jedi v francoščini vedno zvenijo tako preklemano v redu. Morda celo preden sem prvič slišala francoski šanson. Zagotovo preden sm prvič srknila svoj cafe au lait v majhni pariški kavarni, s časopisom Le Monde na mizi in zadovoljstvom v srcu. In nato ugriznila v krhko bageto. Ali se peljala z metrojem. In s tega metroja, ko je prečkal most Pont de Bir-Hakeim, ugledala njegovo visočanstvo Eifflov stolp, v vsem svojem sijaju. Ko mi je pogled nanj vzel sapo. Ko mi pogled nanj vedno znova vzame sapo, ne glede na to, kolikokrat sem ga že videla. Videla, gledala, ne upala pomežikniti. Zrla vanj. Se ob tem smehljala kot zadeta. Ne vem kdaj točno sem do Pariza začela gojiti tako močna čustva. Včasih, ko sem daleč stran in vem, da ga še dolgo ne bom videla, me kar stisne pri srcu – občutek, ki spominja na močno pogrešanje osebe. Ali pa doma. Dela srca.

Parizotožje.

anjenidoma07-05