Na potovanju po Baliju, s katerega sem se ravnokar vrnila, sem svojim domačim in najbljižjim prijateljem vsak večer poslala email. Namen teh emailov je bil javiti se in tako sporočiti, da je z nama še vedno vse OK, malce opisati najine dogodivščine tisti dan in kakšen je plan za naslednji ter priložiti kakšno slikico.

Tako so ti moji emaili postali kar nekakšna obveza. Ko sem domov sporočila, da “danes verjetno ne bom pisala emaila, ker sem preutrujena”, sem dobila odgovor, da “naj se vsaj malo javim, da bodo vsi vedeli, da je vse v najlepšem redu”. In tako sem vsak dan, ko je padel večer, začela premišljevati o tem, kaj bom napisala tokrat. Kakšen naslov bom dala današnjemu javljanju. Katere slikice bom priložila.

Med večerjo sem ponavadi večkrat pojamrala “ooh, pa še email moram napisati”, ko pa sem se končno zadekala v posteljo, k sebi povlekla prenosnik in začela pisati, sem občutila takšno zadovoljstvo v podoživljanju najinih dogodivščin, ki so se zgodile čez dan in srečo v tem, da so na drugi strani “linije” ljudje, ki komaj čakajo na današnje javljanje, da sem tisti “danes se samo javim, da je vse ok” spremenila v dolge, doživete potopise, ob katerih sem se med pisanjem smejala (ko je zadelo domotožje, tudi potočila kakšno solzico) in izjemno uživala.

In sedaj, ko sem nazaj doma – ujeta ravno nekje med vonjem po nedavnem potovanju (ki še malo ostaja v zraku, pa v šalčki kave, ki jo odložim na znamenit balinezijski podstavek, pa na polički v kopalnici v obliki body scruba, ki sem ga pretovorila domov in v živobarvnem slončku, ki sem ga našla na tržnici v Ubudu in mu ponudila nov dom na moji pisalni mizi) in med novim valom hrepenenja po potovanjih, za katerega čutim, da me bo kmalu spet zagrabil, je popoln čas, da svoja nedavna potepanja prelijem v črke in z njimi skujem nove objave na blogu. Morda pa me tako želja po potovanjih zgrabi kakšen dan kasneje.

Se beremo!